Mojca: Dober dan, Suzana. Zelo lepo, da ste prejšnji teden prišli na slovesnost v spomin na smrt Jezusa Kristusa. * Kako vam je bilo všeč na shodu?

Suzana: Lepo je bilo, vendar moram priznati, da nisem ravno razumela vsega, kar so povedali. Slišala sem že, da ljudje na božič praznujejo Jezusovo rojstvo, na veliko noč pa njegovo vstajenje, toda nikoli nisem slišala, da bi kdo obhajal Jezusovo smrt.

Mojca: Res je, božič in velika noč sta priljubljena praznika, in to po vsem svetu. Toda Jehovove priče menimo, da je pomembno obhajati Jezusovo smrt. Če imate nekaj minut, bi z vami z veseljem ponovno pregledala razloge, zakaj tako menimo.

Suzana: Lahko, imam nekaj minut.

Mojca: Jehovove priče pravzaprav obhajamo Jezusovo smrt zato, ker je sam Jezus naročil svojim sledilcem, naj to delajo. Poglejva si, kaj se je zgodilo na večer pred Jezusovo smrtjo. Ali se spomnite, da je bila omenjena posebna večerja, ki jo je Jezus imel s svojimi zvestimi sledilci?

Suzana: Mislite na zadnjo večerjo?

Mojca: Točno. Reče se ji tudi Gospodova večerja. Med to večerjo je Jezus dal svojim sledilcem jasna navodila. Ali bi, prosim, prebrali njegove besede, ki so zapisane v Luku 22:19?

Suzana: V redu. »Nato je vzel kruh, se zahvalil, ga prelomil, jim ga dal in rekel: ‚To predstavlja moje telo, ki bo dano za vas. To delajte meni v spomin.‘«

Mojca: Hvala. Bodite pozorni, kaj je Jezus na koncu te vrstice naročil: »To delajte meni v spomin.« Tik preden je sledilcem naročil, naj se ga spominjajo, jim je tudi jasno povedal, česa naj se spominjajo glede njega. Rekel je, da bo dal svoje življenje za svoje sledilce. To misel je na podoben način izrazil z besedami, ki so zapisane v Mateju 20:28. V tej vrstici piše: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, temveč da streže in dá svojo dušo kot odkupnino za mnoge.« V bistvu se zato Jehovove priče vsako leto zberemo ob obletnici Jezusove smrti – da bi se spomnili odkupne žrtve, ki jo je Jezus daroval. Njegova smrt lahko vsem poslušnim ljudem prinese življenje.

Suzana: Pravijo, da je Jezus umrl zato, da bi mi lahko živeli. Toda če sem iskrena, nikoli nisem ravno razumela, kako je to mogoče.

Mojca: Niste edini, Suzana. Tema o Jezusovi odkupni žrtvi je zelo globoka. Po drugi strani pa  je tudi ena najlepših resnic, ki so zapisane v Božji Besedi. Mimogrede, imate še malo časa?

Suzana: Ja, imam še nekaj minut.

Mojca: Dobro. Pred kratkim sem brala nekaj o odkupnini. Poskusila vam bom to pojasniti na preprost način.

Suzana: Prav.

Mojca: Da bi lahko razumeli odkupnino, morava najprej razumeti, kam je pripeljalo to, da sta Adam in Eva v edenskem vrtu grešila. Da bova lažje dojeli, kaj vse to pomeni, preberiva Rimljanom 6:23. Bi lahko, prosim, vi prebrali to vrstico?

Suzana: Seveda. Tukaj piše: »Plačilo za greh je namreč smrt, toda dar, ki ga daje Bog, je večno življenje po Kristusu Jezusu, našem Gospodu.«

Mojca: Hvala. Poglejva si pobliže te besede. Kot prvo, bodite pozorni na uvodne besede te vrstice: »Plačilo za greh je namreč smrt.« To je preprosto pravilo, ki ga je Bog postavil na začetku človeške zgodovine, in sicer da je plačilo oziroma kazen za greh smrt. Na začetku seveda ni bil nihče grešen. Adam in Eva sta bila ustvarjena popolna in vsi njuni potomci naj bi se rodili popolni. Zato ne bi bilo nobenega razloga, da bi moral kdor koli umreti. Adamu, Evi in vsem njunim potomcem se je obetalo srečno in večno življenje. Toda kot vemo, se stvari niso tako izšle, kajne?

Suzana: Ne, niso. Adam in Eva sta jedla prepovedan sadež.

Mojca: Tako je. In ko sta to storila – ko sta se Adam in Eva odločila, da ne bosta ubogala Boga – sta grešila. Pravzaprav sta se odločila, da bosta postala nepopolna, grešna. Ta odločitev je Adamu in Evi prinesla katastrofalne posledice, pa ne samo njima, ampak tudi vsem njunim potomcem.

Suzana: Kaj s tem mislite?

Mojca: No, morda vam lahko to ponazorim. Ali radi pečete?

Suzana: Ja! Zelo rada.

Mojca: Reciva, da imate lep nov pekač za kruh. Toda preden ga lahko prvič uporabite, vam pade na tla in dobi veliko udrtino. Kaj se bo zgodilo z vsakim hlebcem, ki ga boste spekli v tem pekaču? Ali se ne bo tudi na njem poznala udrtina?

Suzana: Ja, seveda se bo.

Mojca: Podobno je bilo z Adamom in Evo. Ko sta se odločila, da ne bosta ubogala Boga, sta z grehom in nepopolnostjo dobila »udrtino« oziroma pomanjkljivost. In ker sta grešila, še preden sta imela otroke, so se vsi njuni otroci rodili z enako »udrtino«. Vsi so se rodili kot grešniki. Beseda »greh« se v Svetem pismu ne nanaša samo na dejanje, ampak tudi na stanje, ki smo ga podedovali. Torej, čeprav nisva ne vi ne jaz naredili nič napačnega – saj se takrat še rodili nisva – sta naju Adam in Eva, ko sta grešila, obsodila na življenje v nepopolnosti in grehu, ki se konča s smrtjo. Na takšno življenje sta obsodila vse svoje prihodnje potomce in najine potomce. Kot sva prebrali v Rimljanom 6:23, je kazen za greh smrt.

Suzana: To pa ni pošteno. Zakaj bi morali vsi ljudje v nedogled trpeti, ker sta Adam in Eva grešila?

Mojca: Prav imate, ni pošteno. Toda stvari se niso s tem končale. Bog, ki je popolnoma pravičen, se je odločil, da morata Adam in Eva za svoj greh umreti. Nas, njune potomce, pa ni pustil brez upanja. Priskrbel nam je izhod iz tega mučnega stanja. In ravno tu pride v poštev Jezusova odkupna žrtev. Znova si poglejva Rimljanom 6:23. Za tem, ko pravi »Plačilo za greh je namreč smrt«, v nadaljevanju piše: »Toda dar, ki ga daje Bog, je večno življenje po Kristusu Jezusu,  našem Gospodu.« Torej je Jezusova smrt ta, ki nam omogoča rešitev iz greha in smrti. *

Mojca: Želela bi vas opozoriti še na eno podrobnost v tej vrstici.

Suzana: Na katero pa?

Mojca: Bodite pozorni na to, da tukaj piše: »Dar, ki ga daje Bog, je večno življenje po Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« Če je Jezus ta, ki je dal svoje življenje za nas, ki je trpel in umrl za nas, zakaj potem piše, da je odkupnina »dar, ki ga daje Bog«? Zakaj ne piše, da je to »dar, ki ga daje Jezus«? *

Suzana: Hm. Ne vem.

Mojca: No, Bog je ustvaril Adama in Evo. Ko sta se v edenskem vrtu izkazala neposlušna, sta torej grešila proti Bogu. Boga je gotovo zelo prizadelo, ko sta se mu njegova prva človeška otroka uprla. Toda Jehova je takoj povedal, kako bo rešil problem. * Namenil se je poslati eno od svojih duhovnih bitij na Zemljo, da bi živelo kot popoln človek in na koncu darovalo življenje v odkupno žrtev. Zato lahko rečemo, da je odkupnina darilo, ki ga je dal Bog. Še zaradi nečesa lahko rečemo, da je odkupnina darilo od Boga. Ali ste kdaj pomislili, kako se je Bog počutil, ko so usmrtili Jezusa?

Suzana: Ne, nisem.

Mojca: Tukaj pred vrati vidim nekaj igrač. Gotovo imate otroke.

Suzana: Ja, dva imam – fantka in punčko.

Mojca: Zdaj pa kot starš za trenutek pomislite, kako se je moral počutiti Jezusov nebeški Oče, Bog Jehova, tisti dan, ko je Jezus umrl. Kako se je počutil, ko je iz nebes gledal, kako so njegovega dragega Sina prijeli, se iz njega norčevali in ga tolkli s pestmi? In kako se je Oče počutil, ko so njegovega Sina pribili na lesen kol in ga pustili, da je umrl počasne in mučne smrti?

Suzana: Gotovo se je moral počutiti grozno. Nikoli nisem razmišljala o tem!

Mojca: Seveda ne moremo točno vedeti, kako se je Bog takrat počutil. Vemo pa, da ima čustva, poleg tega tudi vemo, zakaj je dovolil, da se je vse to zgodilo. To nam zelo lepo pojasni znan stavek, in sicer Janez 3:16. Bi ga lahko, prosim, prebrali?

Suzana: Seveda. Tukaj piše: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.«

Mojca: Hvala. Poglejva zopet na začetek te vrstice. Pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil.« Ključna je bila torej ljubezen. Ljubezen je spodbudila Boga, da je poslal svojega Sina na Zemljo, da bi umrl za nas. Odkupna žrtev je zares največji izraz ljubezni. Zaradi tega se Jehovove priče vsako leto zberemo ob obletnici Jezusove smrti. Ali vam je bila ta ponovitev v pomoč?

Suzana: Ja. Hvala, da ste si vzeli čas in da sva lahko to skupaj pregledali.