Ali ste vedeli?
Ali arheologija podpira svetopisemske zapise?
V nekem članku, ki je izšel v reviji Biblical Archaeology Review, piše, da lahko danes z najdbami arheologov potrdimo obstoj »vsaj 50« posameznikov, ki so omenjeni v Hebrejskih spisih. Štirinajst od teh je judovskih in izraelskih kraljev. Med njimi so znane osebe, kot sta David in Ezekija, pa tudi manj znane, denimo Menahem in Pekah. Poleg tega seznam vsebuje pet faraonov in 19 asirskih, babilonskih, moabskih, perzijskih in sirskih kraljev. Toda v svetopisemskih in arheoloških zapisih se ne pojavljajo samo vladarji. Omenjene so tudi osebe na manj pomembnih položajih, na primer veliki duhovniki, pisar in drugi uradniki.
V članku piše, da se glede identitete vseh teh posameznikov »strinja zelo veliko strokovnjakov«. Zato so lahko njihovo identiteto tudi zatrdno potrdili. Seveda je veliko drugih zgodovinskih oseb omenjenih še v Krščanskih grških spisih. Tudi za številne od njih obstajajo arheološki dokazi, na primer za Heroda, Poncija Pilata, Tiberija, Kajfa in Sergija Pavla.
Kdaj so iz svetopisemskih dežel izginili levi?
V pustinji Svete dežele danes ni levov. Kljub temu so v Svetem pismu omenjeni kakih 150-krat. To kaže, da so biblijski pisci poznali to žival. Večina teh omemb je simboličnih, nekateri svetopisemski odlomki pa govorijo o dejanskih srečanjih z levi. Na primer, za Samsona, Davida in Benajaja piše, da so ubili leve. (Sodniki 14:5, 6; 1. Samuelova 17:34, 35; 2. Samuelova 23:20) Druge pa so levi usmrtili. (1. kraljev 13:24; 2. kraljev 17:25)
V staroveških časih se je azijski lev (Panthera leo persica) gibal od Male Azije in Grčije, pa do Palestine, Sirije, Mezopotamije in severozahodne Indije. Ta žival, ki so se jo bali in jo spoštovali, se je pogosto pojavljala v umetnosti starodavnega Bližnjega vzhoda. Izjemna upodobitev levov na pološčenih opekah je krasila staroveško procesijsko pot v Babilonu.
Baje naj bi križarji lovili leve v Palestini proti koncu 12. stoletja n. št. Videti je, da so levi na tem področju izumrli že na začetku 14. stoletja. Toda o njih so v Mezopotamiji in Siriji še vedno poročali do 19. stoletja, v Iranu in Iraku pa vse do prve polovice 20. stoletja.