Odraščal sem v mestu Alicante, na vzhodni obali Španije. Razmere doma so bile povsem neurejene, zato sem kot otrok večino časa preživel na ulici. Blizu naše hiše je bila vulkanizerska delavnica. Tu sem se spoprijateljil z enim izmed delavcev, Joséjem Maríem. José je bil prisrčen človek. Posvečal mi je pozornost, ki sem jo doma tako zelo pogrešal. Kadar mi je bilo hudo, mi je pomagal kakor pravi brat – resnični prijatelj, čeprav je bil 20 let starejši od mene.

José María je začel preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Lahko sem videl, da ima rad Sveto pismo, in pogosto mi je govoril o svetopisemskih resnicah. Spoštljivo sem ga poslušal, vendar me to ni zares zanimalo. Moje najstniško srce je bilo zaposleno z drugimi stvarmi. Toda to se je kmalu spremenilo.

Nerad govorim o svoji prometni nesreči. Rekel bom le to, da sem bil nespameten in lahkomiseln. V samo enem dnevu se mi je življenje popolnoma spremenilo. Prej sem bil najstnik, poln življenja, zdaj pa sem naenkrat postal paraliziran in obtičal sem v bolniški sobi. Zelo težko sem se sprijaznil z okoliščinami, v katerih sem se znašel. Spraševal sem se: »Ali je sploh še smiselno živeti?«

José María me je prišel obiskat v bolnišnico. Nemudoma je poskrbel, da so me obiskali tudi Jehovove priče iz krajevne krščanske občine. Ti redni obiski so se me res dotaknili. Takoj ko sem zapustil oddelek za intenzivno nego, sem začel preučevati Sveto pismo. Našel sem resnico o tem, zakaj ljudje trpijo in umrejo ter zakaj Bog dopušča, da se dogajajo slabe stvari. Spoznal sem tudi, kaj Bog obljublja za prihodnost – da bo vsa zemlja naseljena s popolnimi ljudmi in nihče ne bo nikoli več rekel: »Bolan sem.« (Izaija 33:24) Prvič v življenju sem se lahko veselil čudovitega upanja.

Potem ko sem odšel iz bolnišnice, sem s preučevanjem Svetega pisma hitro duhovno napredoval. S posebnim invalidskim vozičkom sem se celo udeležil nekaterih shodov Jehovovih prič, pa tudi sodeloval pri oznanjevanju svetopisemskega sporočila. Petega novembra 1988, ko sem bil star 20 let, sem bil krščen s potopitvijo v posebni kopalni kadi. Bog Jehova mi je pomagal, da sem na življenje začel gledati povsem drugače.  Toda spraševal sem se, kako mu lahko izkažem hvaležnost.

Odločen sem bil, da svojim okoliščinam ne bom dovolil, da me ustavijo pri tem, da bi dal vse od sebe za Jehova. Želel sem napredovati. (1. Timoteju 4:15) Sprva ni bilo enostavno, saj je družina nasprotovala moji veri. Toda imel sem sovernike, svoje duhovne brate in sestre. Ti so poskrbeli, da sem bil navzoč na vsakem shodu in da sem lahko oznanjeval.

Sčasoma pa je postalo očitno, da bom potreboval 24-urno posebno nego. Po dolgem iskanju sem končno našel primeren center za invalide v mestu Valencia, ki leži 160 kilometrov severno od Alicanta. Ta center je postal moj stalni dom.

Čeprav sem bil priklenjen na posteljo, sem bil odločen, da se bom še naprej trudil narediti čim več za Jehova. S svojo invalidsko pokojnino in drugimi dodatki sem si kupil računalnik, ki so mi ga nato namestili poleg postelje. Kupil sem si tudi mobilni telefon. Sedaj mi negovalec vsako jutro vklopi računalnik in mobilni telefon. Računalnik upravljam s krmilno ročico, ki jo premikam z brado. Imam tudi posebno palčko, ki jo držim z usti. S to palčko lahko odtipkam črke na tipkovnici in številke na mobilnem telefonu.

Kako mi ta tehnika pomaga? Kot prvo, imam dostop do spletnega mesta jw.org in Watchtowerjeve SPLETNE KNJIŽNICE. Ta pripomočka sta res čudovita! Vsak dan preučujem in raziskujem svetopisemsko literaturo. Temu pogosto posvetim veliko ur. Tako se še naprej učim o Bogu in njegovih čudovitih lastnostih. Kadar se počutim osamljenega ali pa sem nekoliko malodušen, se na tem spletnem mestu vedno najde kaj, kar mi dvigne duha.

Računalnik mi tudi omogoča, da poslušam program krščanskih shodov in na njih sodelujem. Lahko komentiram, v molitvi zastopam navzoče na shodu, imam svetopisemske govore in celo berem članek iz revije Stražni stolp, kadar sem na razporedu za branje. Čeprav se shodov ne morem osebno udeležiti, se vseeno čutim zelo povezanega s krajevno krščansko občino.

Telefon in računalnik mi tudi omogočata, da lahko po svojih najboljših močeh druge seznanjam s svetopisemskim sporočilom. Resda ne morem hoditi od hiše do hiše, kakor to dela večina Jehovovih prič, toda to me ne ustavi. Ti napravi mi pomagata, da se lahko z drugimi vseeno pogovarjam o svoji veri. V pogovorih po telefonu tako uživam, da so me krajevni starešine celo prosili, naj organiziram oznanjevanje po telefonu. Takšno oznanjevanje je še zlasti v pomoč tistim iz krščanske občine, ki so priklenjeni na dom.

 Toda moje življenje se ne vrti le okoli tehnike. Vsak dan me obiščejo moji dragi prijatelji. S seboj pripeljejo svoje sorodnike in znance, ki se zanimajo za Sveto pismo. Pogosto me celo prosijo, naj vodim razpravo o kaki svetopisemski temi. Včasih me obiščejo družine in lahko sodelujem pri njihovem družinskem čaščenju Boga. Še zlasti mi je všeč, ko majhni otroci sedijo poleg mene in mi pripovedujejo, zakaj imajo radi Jehova.

Vseh teh obiskov sem zelo vesel. Moja soba je velikokrat polna prijateljev, ki pridejo k meni iz bližnjih ali daljnih krajev. Lahko si predstavljate, kako so negovalci v centru presenečeni nad to ljubečo pozornostjo. Vsak dan se zahvaljujem Jehovu, ker sem lahko del takšne čudovite bratovščine.

Ko me kdo pozdravi in vpraša, kako sem, mu enostavno odgovorim: »Tukaj sem, borim se!« Seveda vem, da v tem boju nisem sam. Ne glede na to, kakšne okoliščine ali ovire imamo, vsi kristjani bijemo boj, in sicer »dobri boj vere«. (1. Timoteju 6:12) Kaj mi pomaga, da se borim že toliko let? Vsak dan molim k Jehovu in se mu zahvaljujem, da je mojemu življenju dal smisel. Skušam tudi biti karseda zaposlen z duhovnimi dejavnostmi in imeti oči osredinjene na upanje za prihodnost.

Pogosto razmišljam o novem svetu in o tem, kako bom lahko spet tekel in skakal. Včasih se s svojim dobrim prijateljem Joséjem Maríem, ki trpi za posledicami otroške paralize, pošaliva, da bova skupaj tekla maraton. »Kdo bo zmagal?« ga vprašam. »Pa saj to ni pomembno,« mi odvrne. »Zares pomembno je to, da prideva tja, v raj, da bova tekla.«

Težko sem se sprijaznil s svojo invalidnostjo. Vem, da sem kot najstnik naredil neumnost, ki me je zelo drago stala. Toda zares sem neizmerno hvaležen Jehovu, da me ni zapustil. Daje mi tako veliko: številno duhovno družino, voljo do življenja, veselje, ki ga občutim, ko pomagam drugim, in čudovito upanje za prihodnost. Če bi moral vse to, kar čutim, strniti v samo en stavek, bi verjetno rekel, da mi Jehova resnično daje veliko več, kot si zaslužim.