Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

IZ NAŠEGA ARHIVA

Enotni v razdeljeni državi

Enotni v razdeljeni državi

 Od leta 1948 do začetka 90. let se je v Južni Afriki izvajala politika apartheida. a V tem obdobju so mnogi z ljudmi, ki so bili druge rase, ravnali nepravično. Kallie, ki je bil med apartheidom uvrščen v skupino »obarvanih« oziroma tistih, ki so mešanega etničnega porekla, se takole spominja: »Nebelci so prav tako gojili predsodke drug do drugega.«

 Jehovove priče v Južni Afriki izhajajo iz številnih etničnih skupin. Kako so prenašali apartheid? In kaj se od njih lahko naučimo mi?

Spoprijemanje z nevarnimi situacijami

 V Južni Afriki so nekateri, ki so nasprotovali vsiljenemu rasnemu razlikovanju, organizirali proteste. Veliko tistih, ki so se upirali vladni politiki, so zaprli, nekatere pa celo ubili. Zato so protestniki postali samo še bolj nasilni. Po drugi strani pa so Jehovove priče ubogale zakone in se niso udeleževale protestov ali sodelovale v poskusih, da se zamenja vlada. Tako so posnemali kristjane iz prvega stoletja, ki so bili podrejeni »višjim oblastem«. (Rimljanom 13:1, 2)

 Velikokrat se je na Jehovove priče pritiskalo, da bi se odrekle svoji nevtralnosti in se postavile na eno ali drugo stran. Ampak to bi zanje pomenilo, da bi se vpletli v nasilne politične spore ali se celo bojevali proti lastnim sovernikom. »Med ljudskimi vstajami leta 1976 se je mnoge študente sililo, da se pridružijo političnim izgredom,« pojasnjuje Thembsie. »Uporniški študenti so hodili od vrat do vrat in iskali druge študente, da jih dobijo na svojo stran. Če tega nisi želel, so ti lahko požgali hišo ali te celo do smrti pretepli.« Neki voditelj opozicijske stranke je našemu bratu z imenom Theophilus rekel: »Ko bomo premagali belce, te bomo ubili, ker se nisi hotel bojevati za našo državo.«

Zbiranje k čaščenju v razdeljeni državi

 Kljub težavam zaradi apartheida so se Jehovove priče v Južni Afriki še naprej zbirale k čaščenju. (Hebrejcem 10:24, 25) Posledica apartheida je bila tudi ta, da so bili mnogi ljudje revni. Zato nekatere občine niso mogle zgraditi kraljestvene dvorane. b »Več let smo morali najemati prostore, ki so bili v zelo slabem stanju,« pravi Enver. »Zato je moj oče za občinske shode dal na razpolago naš dom. Dvakrat tedensko smo našo hišo spremenili v kraljestveno dvorano. Včasih se je v hiši gnetlo več kot 100 ljudi. Po shodu smo pogosto tudi izkazali gostoljubnost vsem.«

Temnopolte in belopolte Jehovove priče, ki so bile zbrane skupaj aprila 1950.

Medrasni shod na stadionu Rand v Johannesburgu leta 1980

 Bratje so bili zelo iznajdljivi pri tem, kako premagati ovire, ki so nastale zaradi apartheida. En takšen primer je bil v provinci Limpopo. Belopolti brat, ki naj bi imel govor na okrajnem zboru na območju temnopoltih, ni dobil dovoljenja za vstop. Zato je šel do belopoltega lastnika farme, ki je mejila na območje temnopoltih, in sklenila sta dogovor. Okrajni zbor je potekal tako, da je bilo občinstvo na eni strani ograje farme, gostujoči govornik pa je bil na drugi strani.

Oznanjevanje na rasno razdeljenih območjih

 Pod apartheidom so rasne skupine morale živeti ločeno vsaka na svojem območju. Zato so znotraj posameznega občinskega področja običajno živeli ljudje iste rase. Jehovove priče so morale biti prilagodljive pri tem, kako so organizirale oznanjevanje. Nekaj težav se je na primer pojavilo pri obdelovanju nedodeljenih področij. »Pogosto je bilo tako, da nebelci nismo mogli nikjer prespati. Zato smo spali v avtomobilih ali pod drevesi,« pravi Krish, ki je pod apartheidom spadala v »indijsko« skupino. »Zjutraj smo se umivali v stranišču bencinske črpalke, včasih pa so bila tudi ta označena z napisom ‚samo za belce‘. Kljub temu so bili oznanjevalci goreči, oznanjevali so številnim ljudem na podeželju.«

Jehovove priče različnih ras oznanjujejo na podeželju leta 1981.

 Ne glede na vse te težave je število Jehovovih prič naraščalo. Ko so leta 1948 uzakonili apartheid, je bilo v Južni Afriki 4831 oznanjevalcev. Ko se je leta 1994 apartheid končal, je število oznanjevalcev naraslo že na 58.729. Vendar rasti še ni bilo konec. Najvišje število oznanjevalcev je Južna Afrika dosegla leta 2021, in sicer 100.112.

Obkroženi s sovraštvom in združeni v ljubezni

 Med apartheidom so Jehovove priče v Južni Afriki živele v državi, ki je bila znana po rasnem razlikovanju. V takšnem okolju so se zelo trudili, da bi se ljudje vseh ras imeli radi med seboj in bili enotni. To so delali tako, da so sami živeli po svetopisemskih načelih in tudi druge učili tako. (Apostolska dela 10:34, 35) Čeprav so bili naši bratje in sestre obkroženi s sovraštvom, so bili združeni v ljubezni. (Janez 13:34, 35)

 Leta 1993 so Jehovove priče v Južni Afriki imele zborovanje, na katerem so se zbrali ljudje različnih ras. Znan politični voditelj, ki je opazoval Jehovove priče v Južni Afriki, je mednarodne delegate, ko so prišli na letališče, prisrčno pozdravil in objel. Rekel je: »Če bi bili mi tako enotni kot vi, bi že zdavnaj rešili naše probleme.«

Milton Henschel iz svetovnega središča Jehovovih prič ima leta 1955 govor na velikem medrasnem shodu Jehovovih prič.

Leta 1986 v južnoafriški podružnici Jehovovih prič skupaj delata temnopolti in belopolti brat.

Thomas Skosana (levo) in Alfred Steynberg, dolgoletni Jehovovi priči na zborovanju leta 1985

Skupina Jehovovih prič različnih ras streže hrano na zborovanju leta 1985.

Velika skupina Jehovovih prič različnih ras se leta 2011 udeleži zborovanja na stadionu FNB v Johannesburgu.

a Apartheid je bil politični sistem, ki je vsiljeval rasno razlikovanje. Pod apartheidom je rasa odločala o tem, kakšno izobrazbo bo kdo imel, katero delo bo lahko opravljal, kje bo lahko živel in s kom se bo lahko poročil. Več informacij si lahko preberete v angleškem Letopisu Jehovovih prič 2007 v okvirju »What Was Apartheid?« (Kaj je bil apartheid?).

b Od leta 1999 se s prostovoljnimi prispevki, ki se zberejo v občinah Jehovovih prič po vsem svetu, podpira tudi gradnja in obnova kraljestvenih dvoran, kjer koli je to potrebno.