V številnih državah zaradi vse višjih življenjskih stroškov ljudje težko shajajo iz meseca v mesec. To velja tudi za Jehovove priče. Vendar niso pretirano zaskrbljeni, saj jih tolaži misel, da jih Jehova ne bo nikoli »pustil brez pomoči«. (Hebrejcem 13:5) Jehova vedno znova dokazuje, da drži to obljubo. To dela tudi na Filipinih, kjer veliko ljudi še naprej živi v revščini. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je bilo v tej državi še posebej hudo.

 »Ker nismo imeli dovolj hrane, sem se včasih razjokala,« pravi sestra Vicky a. »Zgodilo se je, da nismo imeli nič drugega kot riž, sol in vodo.« Brat Florencio ni mogel najti službe. Spominja se: »Imel sem samo tri srajce in tri hlače. Izmenično sem jih nosil, ko sem obiskoval shode in zbore.« Kako so se Jehovove priče spoprijele s temi okoliščinami? Kaj jim je pomagalo, da so ostali duhovno močni? In kako nam njihov zgled lahko pomaga danes, ko živimo v negotovih časih?

 Jehovove priče na Filipinih so bile prepričane, da bo Jehova skrbel za njih v teh težkih časih. (Hebrejcem 13:6) In tudi je, dostikrat na nepričakovan način. Sestra Cecille se spominja: »Ko smo za zajtrk skuhali zadnjo skodelico riža, naši štiričlanski družini ni ostalo več kaj za jesti. Zato smo Jehova v molitvi prosili, naj nam za tisti dan da to, kar potrebujemo. Nismo še pojedli do konca, ko nam je neki brat že prinesel pet kilogramov riža. Od hvaležnosti in veselja za ta Jehovov blagoslov so nam prišle kar solze na oči. Takšnih izkušenj smo imeli še veliko.«

 Božje ljudstvo je upoštevalo tudi uporabno modrost iz Svetega pisma. (Pregovori 2:6, 7) Sestra Arcelita, ki je bila takrat samska in komaj dobro krščena, se je težko preživljala. Jehovu je izlila svoje srce. Premišljevala je o Pregovorih 10:4, kjer piše: »Lene roke vodijo v revščino, marljive roke pa prinašajo bogastvo.« V skladu s temi besedami se je odločila, da bo začela obdelovati vrt. »Moje trdo delo je Jehova zares blagoslovil,« pravi. »V bistvu sem s tem, kar je raslo na vrtu, lahko pokrila svoje potrebe po hrani in potne stroške.«

 Bratje in sestre tudi niso imeli dovolj sredstev, da bi kupili zemljišče in zgradili kraljestveno dvorano. Ampak to jih ni ustavilo, da ne bi ubogali zapovedi, da se zbirajo k čaščenju in spodbujajo drug drugega. (Hebrejcem 10:24, 25) Preprosto so se prilagodili. Sestra Deborah takole pove: »Okoli šest se nas je zbiralo v majhni kolibi, ki sva jo zgradili s pionirsko sodelavko. Za streho sva uporabili liste palme nipa, za steno liste kokosove palme in za sedeže palmova debla.«

 Večinoma so imeli shode po domovih. »Naša hišica je bila narejena iz trave in bambusa,« pravi sestra Virginia. »Vsako soboto smo morali premakniti pohištvo, da smo pripravili prostor za shod naslednji dan.« V neki drugi hiši je puščala streha. Brat Noel se spominja: »Ko je deževalo, smo vodo lovili v vedra. Vendar se na takšne nevšečnosti sploh nismo ozirali, ker smo skupaj častili Jehova.«

 Kljub pomanjkanju sredstev so Jehovove priče še naprej goreče oznanjevale. Lindina, ki živi na otoku Negros, pravi: »Ker je bila moja družina velika in je bil oče edini, ki je hodil v službo, nismo imeli vedno denarja za prevoz. Zato smo pogosto šli peš na področje. Ampak bilo je zabavno, ker nas je bilo veliko. Vedeli smo tudi, da je Jehova vesel, da se tako trudimo.«

 Na oznanjevanju je bila ena največjih težav to, da je bilo težko priti do oddaljenih gorskih področij, saj do tja praktično ni bilo javnega prevoza. Esther, ki živi na otoku Luzon, pravi: »Naša skupina, ki je štela od 6 do 12 oznanjevalcev, se je odpravila že zgodaj, ker smo morali prehoditi veliko kilometrov. Oznanjevali smo cel dan. S seboj smo vzeli že pripravljene obroke, ki smo jih pojedli v senci dreves. Nekateri bratje in sestre niso imeli nič za jesti, ampak so vseeno prišli.« Rekli smo jim: »Nič ne skrbite, imamo dovolj hrane za vse.«

 Jehova je bogato blagoslovil takšno požrtvovalnost. Leta 1970 je bilo na Filipinih 54.789 oznanjevalcev. Do leta 1989 se je ta številka skoraj podvojila, bilo jih je 102.487. Leta 2023 pa jih je bilo že 253.876.

 Čeprav Jehovove priče niso imele veliko v materialnem pogledu, so pa bile duhovno bogate. »Revščina ni ugasnila naše ljubezni do Jehova,« je povedal brat Antonio. Sestra Fe Abad pravi: »Ko sva se z možem spoprijemala z ekonomskimi težavami, sva se oklepala Jehova in občutila veselje preprostega življenja. Zato sta se tudi najina otroka naučila zaupati Bogu.«

 »Biti reven ni problem, če služiš Jehovu,« pove Lucila, ki živi na otoku Samar. Dodaja še: »Če damo Boga na prvo mesto, smo lahko zadovoljni in pozitivni. Bila sem blagoslovljena s svetopisemskimi učenci, ki so se zbližali z Jehovom in se mi kasneje pridružili pri pioniranju.«

 Glede na to, da so pred nami negotovi časi, si vzemimo k srcu besede brata Rodolfa, ki je starešina. Napisal je: »Ko smo šli skozi težke čase v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, sem v svojem življenju čutil Jehovovo roko. Čeprav nisem imel veliko denarja, nisem imel občutka, da sem za kaj prikrajšan. Jehova je lepo skrbel zame. Imel sem dobro življenje in komaj čakam ‚na pravo življenje‘ v raju.« (1. Timoteju 6:19)