Preučevalci Biblije, ki so kasneje postali znani kot Jehovove priče, so začeli v Mehiki organizirano oznanjevati leta 1917. V naslednjih desetletjih je na stotine iskrenih ljudi začelo častiti Jehova. Med drugo svetovno vojno pa so oblasti v Mehiki postavile pogoje glede tega, kje lahko oznanjujemo in imamo shode.

 Državni zakon v Mehiki je takrat določal, da morajo vse oblike javnega čaščenja potekati v stavbah, ki so v lasti države. To je bil velik problem, saj so naša zborovanja potekala v javnih prostorih, naši tedenski shodi so pogosto potekali na domovih Jehovovih prič, oznanjevali pa smo na ulicah in po hišah.

 Da bi bili poslušni oblastem, smo se leta 1943 registrirali kot neprofitna civilna in kulturna družba, ki z izobraževanjem pomaga ljudem, da si izboljšajo življenje. To pomeni, da smo si pridobili pravice kot kulturna organizacija, in ne kot verska skupnost. Zaradi tega naše dejavnosti niso bile več omejene na stavbe, ki so v lasti države.

 Naše dejavnosti so zajemale kulturne in izobraževalne programe. Tako smo zadostili vladnim zahtevam kot civilna in kulturna organizacija. (Rimljanom 13:1) Seveda je bil naš glavni cilj še vedno to, da ljudem pomagamo spoznati, kaj uči Sveto pismo. (Izaija 48:17, 18) Kmalu smo videli, da Jehova blagoslavlja naše delo. To je bil temelj za neverjetno rast, ki se je mnoge današnje Priče še vedno spominjajo.

 Naše glavno delo v Mehiki je vedno bilo oznanjevanje dobre novice o Božjem kraljestvu. Vendar smo tako kot apostol Pavel naš pristop prilagodili okoliščinam. (1. Korinčanom 9:20–23) Ko je na primer Pavel na Areopagu oznanjeval Atenčanom, ni neposredno navajal iz Svetih spisov. (Apostolska dela 17:22–31) Podobno tudi mi na oznanjevanje nismo vzeli Svetega pisma. Poleg tega se nanj nismo sklicevali v naših uvodih.

 »Predstavili smo se kot predstavniki kulturne in izobraževalne družbe,« se spominja Isabel. »Pogosto sem se osredotočala na članke iz revije Prebudite se!, ki niso neposredno govorili o svetopisemskih temah.« Kaj pa, če je oseba pokazala zanimanje za duhovne stvari? Potem smo se z njo začeli pogovarjati o svetopisemski resnici. »Ker s sabo nismo nosili Svetega pisma,« pojasni Aurora, »smo morali veliko svetopisemskih vrstic znati na pamet.« Ljudem je bilo tudi všeč, če smo kaj prebrali iz njihovega izvoda Svetega pisma.

 Nekateri so dvomili o tem, da je naše delo pravno priznano. Ampak vedeli smo, kaj moramo takšnim ljudem reči. (Filipljanom 1:7) Pri tem so nam pomagale tudi posebne kartice, ki jih je izdala vlada. a María se spominja: »S sabo smo vedno imeli identifikacijsko kartico, ki jo je podpisalo ministrstvo za zunanje zadeve.« Samuel dodaja: »Ko so nas ustavili policisti ali kdo drug in vprašali, kaj delamo, smo jim pokazali svojo kartico.«

 Naša identifikacijska kartica nam je pomagala, ko je prišlo do nasprotovanja. Jesús, ki je služil v zvezni državi Jalisco, na primer pravi: »Leta 1974 je drhal, ki jo je vodil duhovnik, mene in še en par Prič odpeljala h krajevnim oblastem. Želeli so ustaviti naše delo. Ko smo pokazali kartice, so se vsi pomirili. Prejeli smo pravno pomoč in lahko smo še naprej pomagali zainteresiranim na tistem področju. Danes je tam več občin.«

 Kot civilna družba, ki izobražuje ljudi, smo ponujali brezplačne tečaje opismenjevanja. b »To smo začeli delati ravno ob pravem času,« pravi Ariel. »V tistem času veliko ljudi ni hodilo v šolo, ampak zelo so si želeli brati Sveto pismo. Zato smo jih mi učili brati in pisati. Veliko jih je kmalu za tem z nami začelo preučevati Sveto pismo.«

 »Ko so se naučili črkovati,« se spominja Ruth, »jih nič več ni moglo ustaviti. To, da so se naučili brati in pisati, jim je dajalo občutek zadovoljstva in bili so zelo veseli. Na lastne oči smo videli, kako so zaradi tega tudi duhovno napredovali.«

 Jehovove priče smo bile kot civilna in kulturna družba registrirane od leta 1943 do leta 1993. V tem času smo več kot 127.000 posameznikom pomagali, da so postali pismeni. Več kot 37.000 posameznikom pa smo pomagali, da so se izboljšali v branju in pisanju. Oblasti so pohvalile naše prizadevanje, da ljudem pomagamo na tem področju. (Rimljanom 13:3) Leta 2010 smo prejeli posebno priznanje za »izreden prispevek k pismenosti«, ker smo desetletja po vsej državi pomagali na tisoče Mehičanom, da so izboljšali svoje življenje.

 Zaradi našega pravnega statusa so bili naši prostori, kjer smo se zbirali, urejeni kot šolske učilnice. Imenovali so se dvorane za kulturno izobraževanje. Tam smo imeli shode in tečaje opismenjevanja.

 »Te dvorane so bile pogosto na domovih bratov in sester,« pravi Ángel. »Mnogi od teh sovernikov so v materialnem smislu imeli zelo malo. Vedno sem jih občudoval. En del hiše so bili pripravljeni odstopiti za shode, čeprav je to pomenilo, da je celotna družina morala živeti v majhnem prostoru.«

 Te prostore za čaščenje smo nujno potrebovali. Glede občinskih shodov se Ángel spominja: »Včasih nas je bilo toliko prisotnih, da nas je veliko moralo stati zunaj. Ko smo želeli komentirati, smo morali pokukati skozi okno. Ampak kljub temu smo na shodih vedno zelo uživali.«

 Da bi se izognili težavam, na shodih nismo peli in molili na glas. Edmundo se spominja: »Med kulturnim govorom, ki se zdaj imenuje javni govor, je govornik poudaril praktične vidike nekega svetopisemskega nasveta. Tako je navzočim pomagal, da so bili bolj kulturni in imeli boljše življenje.« Sčasoma smo na shodih prenehali uporabljati tudi imena svetopisemskih knjig. Kot primer tega, kako smo citirali svetopisemske vrstice, Manuel pravi: »Če smo imeli v mislih Razodetje, 21. poglavje, 3. in 4. vrstico, smo rekli ‚Knjiga 66, 21, 3 in 4‘.« Moises še doda: »To pomeni, da smo se morali, če smo želeli najti vrstico, naučiti zaporedne številke svetopisemskih knjig.«

 Na splošno je naša organizacija v Mehiki delovala na enak način kot drugje po svetu. Čeprav smo pri našem čaščenju imeli določene omejitve, je očitno, da nas je Jehova blagoslavljal. Ko smo se leta 1943 registrirali kot civilna družba, je bilo v Mehiki 1565 oznanjevalcev. Kot verska skupnost smo bili pravno priznani leta 1993. Tega leta je bilo povprečno število oznanjevalcev 366.177. Trud teh oznanjevalcev je vodil do še večje rasti. Do leta 2021 se je povprečno število oznanjevalcev v Mehiki dvignilo na 864.633. Kaj se lahko naučimo iz tega dela naše zgodovine?

 Ko pride do ovir, se prilagodimo. V Mehiki je to prispevalo k temu, da je bilo naše delo 50 let pravno priznano. »Včasih sem se spraševal, zakaj nimamo takšnih teokratičnih priprav, kot jih imajo v drugih državah,« pravi Mario. »Ampak nikoli nisem slišal, da bi kdo dvomil v vodstvo organizacije. Vedno smo bili prepričani, da Jehova vodi svoje ljudstvo. Zato smo bili poslušni.«

 Osredotočajmo se na Jehovovo delo. »S pridobivanjem učencev smo bili tako zaposleni, da nas druge stvari niso preveč skrbele,« pojasni Guadalupe. »Bili smo zelo veseli, ker smo lahko služili Jehovu. To nam je bilo najpomembnejše.«

 Ostanimo povezani s soverniki. »To, česar nismo mogli delati v dvoranah za kulturno izobraževanje, kot na primer peti kraljestvenih pesmi, smo delali doma,« pravi Anita. »Ostali smo enotni in pogosto smo skupaj preživljali čas. Med našim druženjem smo se veliko pogovarjali o duhovnih stvareh.«

 Florentino takole povzame to obdobje: »Ko razmišljam o preteklosti, sem prepričan, da je vse imelo svoj namen in da smo se iz tega naučili nekaj pomembnega. Povsem jasno je, da je vedno, tudi med nasprotovanjem, stvari vodil Jehova.«