Jehovove priče na Novi Zelandiji so bile 21. oktobra 1940 razglašene za prevratniško organizacijo, ki ogroža javno varnost. Našim sovernikom je to povzročilo težave, toda poguma jim ni vzelo. Še naprej so se na primer zbirali k čaščenju, čeprav so tvegali, da bodo oblasti izvedle racije in jih aretirale.

 Andy Clarke, mož naše sestre Mary, ni bil Jehovova priča. Opazil je, da je njegova žena kljub nevarnosti odločena še naprej obiskovati shode, in strah ga je bilo, da jo bodo aretirali. Z njo običajno ni šel na shod, toda zdaj se ji je pridružil in ji rekel: »No, če te bodo aretirali, bodo morali tudi mene!« Od takrat sta skupaj obiskala vsak shod. Čez nekaj časa se je krstil in postal Jehovova priča. Pogum, ki ga je Mary kazala med preganjanjem, je bil med drugo svetovno vojno značilen za mnoge Jehovove priče na Novi Zelandiji.

 Nekega dne je policija ustavila 78-letnega Johna Murraya, ko je obiskoval ljudi in se z njimi pogovarjal o Svetem pismu. Sodišče ga je obsodilo zaradi sodelovanja v dejavnostih prevratniške organizacije. Več deset Jehovovih prič je moralo pred sodišče. To je nekaterim naložilo globo, drugim pa je odredilo do tri mesece zapora. Nekateri od teh so bili zaprti večkrat.

 Pričam njihova vest, ki so jo vodila svetopisemska načela, ni dovoljevala opravljati vojaške službe. (Izaija 2:4) Zato so se znašli v hudi stiski, ko so jih vpoklicali v vojsko. Med vojno so okoli 80 naših bratov, ki so zavrnili vojaško usposabljanje, poslali v taborišča. Tam so prenašali kruto ravnanje in pozimi izjemno nizke temperature, vendar so še naprej z veseljem častili Jehova.

 V taboriščih so bratje karseda hitro organizirali duhovne dejavnosti. Delovali so kot občina, kar pomeni, da so redno imeli shode in oznanjevali sojetnikom. V nekaterih taboriščih so jim celo dovolili, da ob navzočnosti paznika organizirajo zbore. Nekateri zaporniki so v taboriščih spoznali svetopisemsko resnico in se tam tudi krstili.

 Bruce, najmlajši sin prej omenjene Mary in Andyja, je čas v taborišču izkoristil za to, da se več nauči o Bogu. Rekel je: »Počutil sem se, kot bi bil v šoli, ker sem lahko spoznaval misli bolj izkušenih bratov in vsrkaval vse njihovo znanje.«

 Leta 1944 je vlada razmišljala, da bi izpustila nekatere, ki so bili v taboriščih. Vendar so vojaške oblasti temu nasprotovale, ker so bile prepričane, da se bodo Priče, ko bodo na prostosti, o svoji veri znova pogovarjale z drugimi. V poročilu je pisalo: »Če ostanejo zaprti, bomo lahko do neke mere nadzirali fanatizem teh ljudi, ki se ne bodo nikoli spremenili.«

 To, da so bile Jehovove priče prepovedane, je pritegnilo pozornost ljudi. Sčasoma so številni ugotovili, da Priče sploh ne ogrožajo javne varnosti. Spoznali so, da so to miroljubni kristjani, ki nikomur nočejo nič žalega. Zato je število Prič na Novi Zelandiji naraslo s 320 leta 1939 na 536 leta 1945!

 Tu in tam je kakšen pošteno misleči uradnik priznal, da prepoved Jehovovih prič ni upravičena. Ko je neki sodnik prisluhnil dokazom proti bratu, ki je bil v kazenskem postopku zaradi oznanjevanja, je opustil primer. Dejal je: »Da razglasim za kriminalca nekoga, ki razdeljuje Sveta pisma, je popolnoma v nasprotju z mojo logiko in razumevanjem zakona.«

 Ko je bila prepoved ob koncu vojne končno umaknjena, so bile Priče bolj kot kdaj prej odločene, da bodo ljudi poučevale o Božjem kraljestvu. Leta 1945 je v pismu podružničnega urada vsem občinam na Novi Zelandiji pisalo: »Naj bo vsak od vas obziren, prijateljski in prijazen do vseh. Ogibajte se polemikam in sporom. Ne pozabite, da se ljudje iskreno držijo svojega verskega prepričanja. [...] Mnogi od njih so Gospodove ‚ovce‘, ki jih moramo usmeriti k Jehovu in njegovemu Kraljestvu.«

 Jehovove priče na Novi Zelandiji se tudi danes z domačini in turisti pogovarjajo o dobri novici iz Svetega pisma. V kraju Turangi je skupina štirih Prič v zgolj nekaj urah govorila s 67 obiskovalci iz 17 držav!

 Očitno je, da se ljudje na Novi Zelandiji zavedajo, da so Jehovove priče miroljubni in predani kristjani, ki zelo spoštujejo svetopisemske resnice. Vsako leto se več sto ljudi krsti kot Jehovove priče. Leta 2019 je v tej južni deželi radostno služilo Jehovu več kot 14.000 Prič.