»Odrastel sem na kmetiji na podeželju,« pravi Agostinho, ki živi v Braziliji. »Bili smo zelo revni. Moral sem pustiti šolo, da bi lahko delal in pomagal skrbeti za družino.« Agostinho se je naučil brati in pisati, ko je bil star 33 let. »To, da sem se naučil brati in pisati, mi je pomagalo, da sem imel več dostojanstva in samozavesti,« pravi Agostinho.

 Agostinho je eden od 250.000 posameznikov, ki so jih Jehovove priče v zadnjih 70 letih naučile brati in pisati. Zakaj Jehovove priče organizirajo takšno izobraževanje in kako ljudem to koristi?

 Do sredine 30. let dvajsetega stoletja so Jehovove priče oznanjevale v 115 državah. Da bi misijonarji z dobro novico dosegli ljudi, ki govorijo različne jezike, so predvajali posnetke prevedenih svetopisemskih govorov. V nekaterih primerih so tudi ponudili literaturo, ki je bila prevedena v krajevne jezike. Čeprav se je veliko ljudi zanimalo za Sveto pismo, pa je mnoge od njih nepismenost ovirala pri učenju.

 Ker ljudje niso mogli sami brati Svetega pisma, se jim je bilo težko učiti, kako svetopisemska načela upoštevati v svojem življenju. (Jozue 1:8; Psalm 1:2, 3) Prav tako jim je bilo težko izpolnjevati odgovornosti, ki so jih imeli kot kristjani. Če starši na primer niso znali brati, so se morali zelo truditi, da so o Svetem pismu poučevali svoje otroke. (5. Mojzesova 6:6, 7) Tisti, ki so postali Jehovove priče in niso znali brati, so pri poučevanju drugih zelo težko uporabljali Sveto pismo.

 V 40. in 50. letih prejšnjega stoletja sta brata Nathan H. Knorr in Milton G. Henschel, ki jima je bilo skupaj z drugimi brati zaupano vodstvo organizacije, potovala po različnih državah in pomagala organizirati oznanjevanje. V državah, kjer je bila nepismenost nekaj običajnega, sta tamkajšnji podružnični urad spodbudila, da v občinah organizira opismenjevalne tečaje.

 Podružnični uradi so občinam poslali navodila, kako voditi takšne tečaje. V nekaterih državah so krajevne oblasti že imele učne programe, ki so jih Priče lahko uporabile. V Braziliji je na primer podružnični urad od države prejel potrebščine in učbenike, ki jih je nato razposlal po občinah. V drugih državah pa so morale Priče razviti svoj opismenjevalni program.

 Teh opismenjevalnih tečajev so se lahko udeležili vsi, ne glede na to, ali so bili moški, ženske, mladi ali stari. Cilj je bil, da se udeleženci naučijo brati v svojem maternem jeziku. Včasih je to pomenilo, da se je v eni občini tečaje organiziralo v več jezikih.

 Kako ti tečaji opismenjevanja ljudem koristijo? Priča iz Mehike pravi: »Sedaj razumem Sveto pismo, zato mi lahko seže do srca. Ker sem se naučila brati, se s sosedi pogovarjam bolj sproščeno. Prav tako lahko s svetopisemskim sporočilom seznanim še več ljudi.«

 Ti tečaji ljudem ne koristijo samo pri razumevanju Svetega pisma. Koristijo jim tudi na drugih področjih v življenju. Isaac iz Burundija glede tega pove: »To, da sem se naučil brati in pisati, mi je pomagalo, da sem se naučil gradbeništva. Gradbeništvo je postalo moj poklic in sedaj nadziram velike gradbene projekte.«

 Jesusa iz Peruja je bila stara 49 let, ko je začela obiskovati opismenjevalni tečaj. »Kot gospodinja,« pravi Jesusa, »moram vedeti, kakšna je cena in kaj piše na živilih, ki jih kupujem na tržnici. Prej mi je to delalo težave. Zahvaljujoč opismenjevalnemu tečaju sem zdaj bolj samozavestna, ko nakupujem za svojo družino.«

 V preteklih letih so oblasti v različnih državah pohvalile Jehovove priče, ker so toliko ljudi naučile brati in pisati. Jehovove priče še naprej organizirajo opismenjevalne tečaje. Pri tem uporabljajo programe in pripomočke, ki so jih z leti izboljšali. Oblikovali in natisnili so tudi skoraj 224 milijonov brošur v 720 jezikih, da bi ljudi učili brati ali pa pomagali tistim, ki so slabo izobraženi. a