Ko se je nama s Kaye rodil prvi otrok, hčerka Lauren, nisem znal biti dober oče. Ko se nama je nato rodil sin Michael, tudi ni bilo nič bolje. Med mojim odraščanjem sta se starša ves čas prepirala, nazadnje pa sta se razvezala. Res sem si želel biti dober mož in oče, ampak nisem vedel, kako.

 Ampak to še ni bilo vse. V najstniških letih sem postal zasvojen z alkoholom in drogami. Tudi ko sem odrasel, je bilo moje življenje prava zmešnjava. Moje zasvojenosti, med drugim tudi hazardiranje, so me pripeljale do slabih odločitev. Stvari so se tako poslabšale, da me je Kaye zapustila in vzela s sabo najina otroka. To me je zlomilo.

 Kaye sem vprašal, kaj moram narediti, da bi se vrnila nazaj k meni. Že nekaj časa je imela stike z Glorio, ki je bila Jehovova priča, in z njo se je pogovarjala o Svetem pismu. Zato je imela Kaye en sam preprost pogoj: »Preučuj Sveto pismo.« Nisem vedel, kaj to pomeni. Privolil sem, da se srečam z Glorio in njenim možem Billom, ampak to je bila samo pretveza, da se vrne k meni domov.

 Ko sta Bill in Gloria prišla, me je navdušilo to, kako zelo sta bila kot par med sabo povezana. Iz pogovora sem izvedel, da imata tri odrasle otroke, ki so približno mojih let in živijo smiselno življenje. Takrat sem prvič pomislil, da je mogoče Sveto pismo ključ do sreče v družini.

 Pogovarjali smo se tudi o mojih težavah. Pokazala sta mi, kaj pravi Sveto pismo v Galačanom 6:7: »Kar namreč človek seje, to bo tudi žel.« Pomislil sem: Če bi upošteval to načelo, bi v svojem življenju imel veliko manj težav!

 Ko sem začel upoštevati svetopisemska načela, sem videl, da se je moje življenje precej izboljšalo. S Kaye sva nehala kaditi in s pomočjo drugih sem se rešil še ostalih odvisnosti. Leta 1985 se nama je rodil še en sin, David, ki smo ga ljubkovalno klicali Davey. Končno sem imel občutek, da bom lahko dober oče.

 Ko sva s Kaye svoje otroke učila, naj ljubijo Jehova, sva se tudi sama zbliževala z njim. Zelo veliko smo se naučili iz publikacij, kot je knjiga Poslušati Velikega učitelja. Družine v naši občini pa so bile nama in najinim otrokom dober zgled.

 Sčasoma so vsi najini otroci začeli pionirati. Na začetku leta 2004 je Lauren že služila v španski občini. Michael je nedolgo tega zapustil Betel, ker se je poročil z Diano. Nameravala sta se preseliti na otok Guam, da bi tam pomagala pri oznanjevanju. Davey, ki je bil star 19 let, pa je pred kratkim začel služiti v Dominikanski republiki.

 S Kaye sva bila ponosna na svoje otroke, saj so se odločili za duhovne cilje. Počutila sva se tako, kot piše v 3. Janezovem 4: »Nič drugega me ne navdaja z večjim veseljem kakor to, da slišim, da moji otroci živijo po resnici.« Niti predstavljala si nisva, da nam bo en telefonski klic popolnoma spremenil življenje.

 S Kaye sva 24. aprila 2004 šla na večerjo še z dvema paroma. Ker je bila restavracija več kot 100 kilometrov oddaljena od našega doma, se nas je vseh šest peljalo z mojim avtom. Po večerji smo šli v neko kavarno na sladico. Ko so drugi zapustili avto in sem iskal parkirišče, mi je zazvonil telefon. Poklical me je prijatelj, ki je bil slišati pretresen.

 »Nekaj strašnega se je zgodilo,« je rekel. »Davey je imel prometno nesrečo.«

 »Kako hudo pa je?« sem v strahu vprašal.

 Sprva mu besede niso šle z jezika. Nato pa je stežka povedal, da je Davey umrl.

 Po končanem pogovoru sem prosil Jehova za moč. Nato sem šel k ostalim v kavarno in jim povedal, da se ne počutim dobro in da bi bilo bolje, če gremo domov. Hotel sem, da sva s Kaye sama, ko ji povem, kaj se je zgodilo z Daveyjem.

 Naša 90-minutna vožnja domov je bila zame zelo mučna. Kaye je navdušeno razlagala, kako komaj čaka, da Davey kmalu pride na obisk. Medtem ko se njej ni niti sanjalo, kaj se je zgodilo, so se meni začela na telefonu nabirati sporočila, v katerih so nama prijatelji in drugi izrekali sožalje.

 Ko sva odložila prijatelje, sva se vrnila domov. Kaye me je samo pogledala in je že vedela, da je nekaj hudo narobe. Vprašala je: »Kaj se je zgodilo?« Vedel sem, da ji bodo moje naslednje besede strle srce, tako kot je tisti klic pred skoraj dvema urama strl moje srce.

 Najino življenje ni bilo nikoli brez težav in vedela sva, da Jehova vedno podpira svoje služabnike. (Izaija 41:10, 13) Ampak to, kar sva zdaj prestajala, je bilo nekaj čisto drugega. Nisem si mogel kaj, da ne bi razmišljal: Kako se je to lahko zgodilo najinemu Daveyju, ki je toliko naredil za Jehova? Zakaj ga Jehova ni zaščitil?

 Daveyjeva smrt je hudo prizadela tudi Lauren in Michaela. Lauren je bila Daveyju kot druga mama, zato je bilo to za njo zelo boleče. Michael je čutil podobno. Sicer zadnjih pet let ni živel doma, vseeno pa je navdušeno spremljal, kako je njegov bratec postajal vse bolj zrel mlad moški.

 Od samega začetka so nama bratje in sestre iz občine stali ob strani. Kaye si niti še ni opomogla od šoka, ko so začeli prihajati k nama domov, da bi naju tolažili in nama pomagali. (Pregovori 17:17) Nikoli ne bom pozabil, kako ljubeči so bili!

 Da bi ublažila bolečino, sva s Kaye še naprej molila, preučevala Sveto pismo in obiskovala krščanske shode. Ampak bolečina je ostala. Vendar sva vedela, da morava ohranjati duhovno rutino, da bi ostala duhovno močna. (Filipljanom 3:16)

 V tem času sta se Michael in Diana preselila bliže k nama, Lauren pa se je vrnila v našo angleško občino. Naslednjih nekaj let smo bili vsi skupaj, kar nam je pomagalo celiti rane. Ko se je Lauren kasneje poročila, nam je bil v veliko oporo tudi njen mož Justin.

 Kmalu po Daveyjevi smrti smo se odločili narediti še nekaj, kar nam je pomagalo v procesu žalovanja. Odpotovali smo v Dominikansko republiko. Bilo je boleče, ampak izkazalo se je za pravi blagoslov. Več o tem bo povedala Kaye:

 »Ko mi je mož povedal, da je Davey umrl, sem padla v globoko jamo obupa, iz katere dolgo nisem mogla splezati ven. Žalost me je tako ohromila, da sem komaj funkcionirala. Ves čas sem jokala. Če povem po resnici, sem bila včasih jezna na Jehova in na vse druge, ki so bili živi. Zdelo se mi je, kot da ne znam več razumno razmišljati.

 Želela sem odpotovati v Dominikansko republiko. Čutila sem, da moram obiskati mesto, kjer je Davey zadnjih nekaj mesecev živel in služil Jehovu. Ampak bila sem še vedno zelo ranljiva in mislila sem, da bo potovanje preveč zame.

 Dobra prijateljica mi je pomagala. Rekla mi je, da Daveyjevi prijatelji v Dominikanski republiki tudi žalujejo in da bi radi spoznali njegovo družino. Zaradi njene podpore sem imela moč, da se vkrcam na letalo.

 To potovanje je bilo točno tisto, kar je naša družina potrebovala. Bilo nam je še bolj jasno, kako zelo duhovno naravnan je bil Davey. V občini, v kateri je služil, je bil samo en starešina. Ta brat nam je rekel, da se je na Daveyja vedno lahko zanesel, saj je opravil vse naloge, ki so mu bile zaupane.

 Ko smo hodili po ulici, kjer je živel Davey, so k nam prihajali ljudje in nam pripovedovali, kako prijazen je bil in kaj vse je naredil za njih. Od nekdaj sem vedela, da je bil dober človek, ampak ta izkušnja mi je še bolj pokazala, kako zelo se je trudil posnemati Jezusa.

 Spoznali smo tudi enega od Daveyjevih svetopisemskih učencev. Ta moški je živel v skromni hiški in zaradi slabega zdravja je bil priklenjen na posteljo. Bil je zelo reven, ampak bratje in sestre iz občine so nam povedali, da je Davey z njim ravnal zelo dostojanstveno in spoštljivo. Bila sem tako ponosna nanj!

 To mi je bilo najtežje potovanje v življenju. Ampak res nam je pomagalo to, da smo žalovali skupaj z drugimi, ki so pogrešali Daveyja, in se pogovarjali o našem upanju za prihodnost. Pomagalo nam je, da smo se vsaj za kratek čas počutili bolje.«

 V Prebudite se!, 8. januar 2005, je izšel članek, ki govori o Daveyjevi smrti in njegovem služenju v Dominikanski republiki. Takrat se nam še sanjalo ni, kakšen močan vpliv bo imel ta članek na tiste, ki ga bodo prebrali. Maja 2019 je tako z nami stopil v stik brat Nick in nam povedal naslednje:

 »Proti koncu leta 2004 sem hodil na kolidž in nisem imel nobenih duhovnih ciljev. Nisem bil srečen. Prosil sem Jehova, naj mi pomaga bolje uporabiti svojo mladost. Nedolgo zatem sem v Prebudite se! prebral Daveyjevo zgodbo. To je bil odgovor na mojo molitev!

 Pustil sem študij na kolidžu in začel pionirati. Poleg tega sem si zastavil za cilj, da se naučim španščino in se preselim v tujino. Sčasoma sem lahko šel služit v Nikaragvo in z ženo obiskal Šolo za oznanjevalce Kraljestva. Ko me kdo vpraša, zakaj sem začel pionirati, mu povem, da me je spodbudil Davey s svojim zgledom.«

 Še eno presenečenje sva doživela, ko sva leta 2019 obiskala mednarodno zborovanje v Buenos Airesu v Argentini. V hotelu, kjer sva prenočevala, sva spoznala sestro Abi. Navdušilo naju je, kako prijazna in ljubeča je bila. Oba s Kaye sva razmišljala, kako zelo naju spominja na Daveyja.

 Ko sva se vrnila v najino hotelsko sobo, sva Abi poslala povezavo na članek o Daveyju iz revije Prebudite se!. Čez nekaj minut je odgovorila. Rekla je, da mora nujno govoriti z nama, zato smo se dogovorili za srečanje v avli. Nato nama je Abi v solzah povedala, da jo je Daveyjev zgled spodbudil, da je septembra 2011 začela pionirati in kasneje šla služit na oddaljeno področje. Rekla je: »Vsakič, ko se na dodelitvi srečam s težavami, ponovno preberem članek.« Članek je celo imela s sabo!

 Takšna doživetja pokažejo, da vsi skupaj sestavljamo eno svetovno družino. Nič v tem svetu se ne more primerjati z enotnostjo, ki vlada med Jehovovim ljudstvom!

 Ko vidiva, kako ima Davey še vedno pozitiven vpliv na druge, nama je to v tolažbo. Podobno imajo pozitiven vpliv vsi naši dragi mladi, ki se razdajajo v Jehovovi službi. Morda se sploh ne zavedajo, kako zelo vplivajo na druge. S svojo gorečnostjo in zgledom jih spodbujajo, da služijo Jehovu po svojih najboljših močeh.

 V Luku 20:37 je Jezus ponovil to, kar je Jehova rekel zase, in sicer da je »Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba«. Jehova ni rekel, da je bil njihov Bog samo takrat, ko so bili živi, ampak je še vedno njihov Bog! Zakaj? Jezus je to povedal v 38. vrstici: »Njemu so vsi živi.«

 Jehova na vse svoje zveste služabnike gleda kot na žive, zato ni nobenega dvoma, da jih bo obudil! (Job 14:15; Janez 5:28, 29) Prepričan sem, da tako gleda tudi na Daveyja in na vse ostale svoje služabnike, ki so pozaspali v smrt.

 Res si močno želim videti Daveyja, ampak še bolj si želim videti Kaye skupaj z njim. Nikogar še nisem videl tako trpeti, kot trpi moja žena. Besede iz Luka 7:15 imajo zame poseben pomen: »Mrtvi se je usedel in začel govoriti, Jezus pa ga je vrnil njegovi mami.«

 Septembra 2005 sem poleg Kaye tudi jaz začel pionirati. Zelo sem vesel, da lahko kot pionir služim skupaj s svojo ženo, najinima otrokoma in njunima zakoncema. Kot družina smo enotni, podpiramo drug drugega in smo osredotočeni na novi svet, ko bomo spet skupaj z našim Daveyjem.