Ko je bilo bombardiranja konec, sva z mamo šli iskat njeno najboljšo prijateljico. Bili sva zgroženi, ko sva izvedeli, da je umrla med napadom. Čez nekaj dni je prišlo do naslednjega zračnega napada. Oče me je zgrabil, me dal pred sebe na kolo in karseda hitro odpeljal iz mesta.

 Druga svetovna vojna je divjala po Italiji in še vedno se živo spominjam tistega časa. Ampak na moje življenje je najbolj vplivalo dejstvo, da sem že od otroštva obkrožena z ljudmi, ki poznajo in zelo ljubijo Jehova.

Darilo resnice

 Pozimi leta 1936, nekaj mesecev pred mojim rojstvom, je oče delal na železnici z moškim, ki mu je bilo ime Vincenzo Artusi. Vincenzo še ni bil krščen kot Jehovova priča, vendar je imel zelo rad svetopisemsko resnico. Medtem ko sta s tirov kidala sneg, je očetu govoril o stvareh, ki se jih je učil.

 Oče je takoj spoznal, da je to resnica. On in še nekaj drugih iz našega mesta Faenza so želeli izvedeti še več. V tistih časih, med fašističnim preganjanjem, se Jehovove priče niso mogle javno zbirati in lahko si bil aretiran, če si pri sebi imel svetopisemsko literaturo. Nekatere Jehovove priče so bile v zaporu. Zato so se oče in njegovi prijatelji zbirali v odmaknjenih hišah na podeželju, da bi tam brali Sveto pismo in preučevali publikacije, ki so jih imeli. Oče je tudi vsak teden zbral celotno družino za večerno preučevanje Svetega pisma.

Darilo dobrih zgledov

 Leta 1943 je bila izpuščena večina Prič, ki so bile zaprte zaradi verskih dejavnosti. Med njimi je bila tudi samska sestra Maria Pizzato. Med potovanjem domov v severno Italijo je prespala pri nas. Imela je pomembno vlogo pri tem, da so Jehovove priče dobivale publikacije in ohranjale stike s podružnico v Švici, ki je takrat nadzirala delo v Italiji. Čeprav je bila videti krhka, je bila Maria močna in pogumna ženska. Po vojni je občasno prišla v Faenzo in njeni obiski so bili vedno nekaj posebnega.

 Lepe spomine imam še na eno sestro, Albino Cuminetti. Ko sem bila najstnica, je ta starejša vdova živela v stavbi, kjer smo imeli shode. Bila je kolporterka (polnočasna oznanjevalka) v Italiji in je bila v polnočasni službi od začetka 1920-ih. Albina mi je povedala veliko vznemirljivih zgodb o delu v tistih letih!

 Albina je imela zbirko naših publikacij in drugih zgodovinskih predmetov. Nekega dne sem pri njej videla priponko s križem in krono, ki so jo Preučevalci Biblije (kot so se takrat imenovale Jehovove priče) nekoč nosili. Ker sem vedela, da je križ poganskega izvora, sem bila presenečena in se v zadregi zahihitala. Albina je potem rekla nekaj, česar nisem nikoli pozabila. S svojimi besedami je povzela Zaharija 4:10 in rekla: »Ne zaničuj dneva skromnih začetkov!«

 Te besede sem si vzela k srcu. Čeprav ti zgodnji Preučevalci Biblije niso popolnoma razumeli resnice, pa so si vseeno zaslužili moje spoštovanje. Poleg tega takrat v italijanščini ni bilo na voljo vseh publikacij. Trajalo je nekaj časa, preden so bratje in sestre v Italiji izvedeli za popravljena razumevanja. Vseeno je Jehova cenil njihov trud in tudi jaz bi ga morala.

 Čeprav sem bila veliko mlajša kot Albina, sem se rada pogovarjala z njo. Ona, Maria in druge goreče sestre, ki so kljub neverjetnim izzivom zvesto služile Jehovu, so postale moji zgledi. Hvaležna sem za priložnosti, ko sem se lahko družila z njimi.

Darilo betelske službe

 Poleti 1955 sem odpotovala v Rim, da bi se udeležila zborovanja »Zmagoslavno Kraljestvo«. Ob tej priložnosti sem skupaj z delegati iz različnih dežel obiskala Betel. Mislila sem si: Kako lepo bi bilo služiti v Betelu!

 Krstila sem se 18. decembra 1955. Še vedno sem hodila v šolo, toda odločena sem bila, da bom začela polnočasno služiti. Na zborovanju v Genovi leta 1956 sem slišala obvestilo, da se v Betelu potrebujejo prostovoljci. Toda predstavnik podružnice je rekel, da ne potrebujejo sester.

 Kasneje sem z okrajnim nadzornikom Pierom Gattijem a govorila o svojih ciljih. Ta navdušeni in goreči oznanjevalec mi je rekel: »Predlagal te bom za posebno pionirko.«

 Čez čas sem dobila pismo podružnice. Prepričana sem bila, da je to pionirska dodelitev, ampak ni bila. Bilo je vabilo, naj izpolnim prošnjo za betelsko službo!

 V Betel sem prispela januarja 1958. Takrat je betelska družina štela samo 12 oseb. Dobila sem nalogo, da pomagam bratu in sestri pri prevajanju. Dela je bilo veliko, jaz pa nisem imela nobenih prevajalskih izkušenj. Toda z Jehovovo pomočjo sem vzljubila to nalogo.

 Manj kot dve leti kasneje je bilo prevajalsko delo reorganizirano in dobila sem dodelitev na področju kot pionirka. To je bilo zame veliko presenečenje, saj je Betel že postal moj dom. Toda čez čas sem na to nalogo začela gledati kot na darilo od Jehova.

Darilo gorečih pionirskih sodelavk

 Posebno pionirsko službo sem začela 1. septembra 1959 v mestu Cremona. Pionirala sem skupaj z Doris Meyer, ki se je preselila iz Danske. Bila je samo nekaj let starejša od mene, toda bila je izkušena pionirka, ki mi je bila za zgled. Doris je rada prevzela pobudo, ni se zlahka ustrašila in bila je zelo odločna. Te lastnosti sva obe potrebovali za to, da bi oznanjevali na našem področju, saj sva bili edini Priči v mestu.

 Doris je v Cremono prišla pred mano in je že uredila, da so imeli shode v najetem stanovanju. Krajevni katoliški duhovniki so hitro opazili naše dejavnosti in bili so tako besni, da so ljudi v svojih pridigah jezno opozarjali pred nami.

 Nekega dne so naju oblasti pozvale, naj se zglasiva na krajevni policijski postaji. Policisti naju niso pridržali, toda Doris so kot tujki dali jasno vedeti, da mora zapustiti Cremono. Nazadnje se je vrnila na Dansko, kjer je še naprej zvesto služila Jehovu.

 Kmalu je bila v Cremono dodeljena še ena samska sestra, Brunilde Marchi. Brunilde je bila blagega in prijetnega značaja. Poleg tega je imela zelo rada oznanjevanje. Vzpostavili sva veliko svetopisemskih tečajev in nekateri učenci so lepo napredovali.

 Zahvaljujem se Jehovu, da sem lahko sodelovala pri teh skromnih začetkih oznanjevanja v Cremoni. Danes je tam pet občin.

Prijetno presenečenje

 V Cremoni sem bila manj kot dve leti, ko sem dobila klic iz podružnice. Za pripravo šestdnevega zbora »Enotni častilci«, ki naj bi potekal julija 1961, je bilo potrebno prevesti veliko stvari. Zato so me povabili nazaj v Betel. Kar poskakovala sem od veselja! V Betel sem se vrnila 1. februarja 1961.

 Delali smo dolge ure, toda v čast mi je bilo, da sem bila vsak dan zaposlena s pripravo svetopisemskega gradiva. Tisti meseci so hitro minili in kmalu je prišel čas za zbor.

 Na zboru je bilo objavljeno, da se bodo Krščanski grški spisi – prevod novi svet prevedli v italijanščino. Pomislila sem: To pomeni, da bo veliko dela. In nisem se motila. Moja dodelitev v Betelu je bila podaljšana. Pravzaprav sem še vedno tu – 60 let za tem.

Druga dragocena Jehovova darila

 Še eno darilo, ki sem ga vsa ta leta cenila, je moja samskost. To ne pomeni, da nikoli nisem razmišljala o tem, da bi se poročila. Pravzaprav mi je nekaj časa misel na to, da bom ostala samska, povzročala velike skrbi. O tem sem molila k Jehovu. On me pozna bolje kot kdor koli. Prosila sem ga, naj mi pomaga ugotoviti, kaj je najboljše zame.

 Svetopisemske vrstice, kot so na primer Matej 19:11, 12 in 1. Korinčanom 7:8, 38, so zame dobile nov pomen. In Jehovu sem se zahvalila za razsodnost in mir, ki mi ju je dal. Svoje odločitve nisem nikoli obžalovala in hvaležna sem, da sem lahko samskost uporabila za to, da sem Jehovu dala svoje najboljše.

 V vseh teh letih sem bila priča mnogim spremembam v prevajalskem oddelku, saj je Jehovova organizacija postopoma uporabljala novo tehnologijo in drugo »mleko narodov«. (Izaija 60:16) Te spremembe so okrepile enotnost svetovne bratovščine. Leta 1985 sta na primer italijanska in angleška izdaja Stražnega stolpa začeli izhajati istočasno. Danes so članki in videoposnetki na jw.org na voljo v mnogih jezikih in večina izide istočasno kot angleška izdaja. Očitno Jehova skrbi, da je njegovo ljudstvo enotno in da dobi duhovno hrano ob pravem času.

 Jehova je bil zelo radodaren do mene. Dovolil mi je, da sem bila posebna pionirka in da sem ljudem pomagala zbližati se z njim. Zadovoljil je mojo željo po služenju v Betelu, kjer sem se spoprijateljila z ljudmi različne starosti in preteklosti. Poseben blagoslov zame pa je bilo to, da sem videla, kako se je moja mama krstila pri 68 letih. Hrepenim po tem, da bom videla njo in vso ostalo družino, ko bodo vstali od mrtvih. (Janez 5:28, 29)

 Komaj čakam, da vidim, kaj bo Jehova naredil za svoje služabnike v prihodnosti, ko bo vse delal novo. (Razodetje 21:5) Prepričana sem o sledečem: Jehova nam nikoli ne bo nehal dajati »vsakega dobrega daru in vsakega popolnega darila«. (Jakob 1:17)