Skupaj s starejšo sestro in bratom sem odraščal na angleškem podeželju blizu mesta Bicester. Tam so moji starši najeli kočo na posestvu neke kmetije. Ko sem bil star 19 let, sem tako kot moj brat in sestra začel pionirati. Kasneje sem bil postavljen za posebnega pionirja na Škotskem. Leta 1970 sem bil pri 23 letih povabljen v londonski Betel. Tam sem se prvič srečal z znakovnim jezikom. Ta izkušnja mi je odprla novo pot, ki mi je prinesla veliko blagoslovov in zadovoljstva.

Učenje znakovnega jezika

 V Betelu sem bil dodeljen v občino Jehovovih prič Mill Hill, v kateri je bilo nekaj gluhih. Čeprav nismo govorili istega jezika, nisem želel, da si ne bi bili blizu. Zato sem se odločil, da bom na shodih sedel skupaj z gluhimi brati in sestrami.

 Takrat v Veliki Britaniji ni bilo nobene občine v znakovnem jeziku. Gluhi so obiskovali shode v angleščini, medtem ko so slišeči bratje in sestre program tolmačili. Uporabljali so kretnje, pri katerih je šlo za dobesedni prevod in je sledil angleški slovnici. Ko so me gluhi bratje in sestre potrpežljivo učili kretanja, sem ugotovil, da ima njihov jezik svojo slovnico in besedni vrstni red. Pravzaprav je bila angleščina za njih tuj jezik! Ko sem to dojel, sem gluhe, ki so zvesto obiskovali krščanske shode, imel še raje in sem jih še bolj spoštoval. Zato sem se še bolj trudil, da bi obvladal znakovni jezik.

 V Veliki Britaniji je uradni jezik gluhih BSL oziroma britanski znakovni jezik. Čez čas so se tolmači na naših shodih naučili uporabljati ta visoko razviti jezik, namesto natančno kretane angleščine. Gluhi so tako imeli več koristi od shodov. Prav tako so postali bolj povezani s slišečimi brati in sestrami. Ko se sedaj ozrem nazaj, vidim, da je Jehova v teh petih desetletjih bogato blagoslovil znakovno področje. Naj vam nekaj povem o nekaterih razvojnih mejnikih, pri katerih mi je Jehova dovolil sodelovati.

Razcvet področja v znakovnem jeziku

 Leta 1973, leto zatem, ko sem postal starešina, mi je gluhi brat Michael Eagers predlagal, da bi imeli nekatere shode v BSL-ju. Ko je podružnica to odobrila, sva jaz in še en starešina organizirala mesečni shod v znakovnem jeziku na jugovzhodu Londona v Deptfordu.

 Rezultati so bili prekrasni! Prvi shod v britanskem znakovnem jeziku so obiskale gluhe Priče iz Londona in ostalih delov jugovzhodne Anglije. Končno so lahko gluhi bratje in sestre in drugi gluhi, ki so jih zanimale svetopisemske resnice, spremljali program v svojem jeziku. Po shodu smo si pripovedovali doživetja in uživali v prigrizku. To je bila tudi priložnost, da sem opravljal še kako potrebne pastirske obiske.

 Kasneje so bili shodi v znakovnem jeziku organizirani še v Birminghamu in Sheffieldu. Shode je obiskalo tudi veliko slišečih bratov in sester, ki so se želeli naučiti BSL. Veliko od njih se je potem dalo na razpolago, da bi se v znakovnem jeziku oznanjevalo tudi v drugih delih Anglije.

Našel sem si življenjsko sopotnico

 Leta 1974 sem srečal Stello Barker, lepo sestro, ki je služila kot posebna pionirka v občini blizu Betela. Zaljubila sva se in se leta 1976 poročila. Po poroki sva skupaj služila kot posebna pionirja. Dodeljena sva bila v občino v Hackneyju v severnem delu Londona. Tam se mi je Stella pridružila v oznanjevanju gluhim. Ko se sedaj ozrem nazaj, lahko brez dvoma rečem, da je bilo pioniranje najboljši začetek najinega zakona.

 Kmalu zatem sva bila s Stello povabljena, da služiva kot zunanja sodelavca v Betelu. Bila sva zelo zaposlena! Bil sem tudi nadomestni okrajni nadzornik, vodil Kraljestveno strežbeno šolo za starešine in kasneje pomagal organizirati tolmačenje v znakovni jezik na angleških regionalnih zborovanjih. Včasih sva bila zelo utrujena, ampak vesela in poživljena. (Matej 11:28–30)

 Leta 1979 se nama je rodil Simon, leta 1982 pa še Mark. Bila sva vesela, da sva postala starša, ampak to je bila tudi velika odgovornost. Kako nama je vse skupaj uspelo? S Stello sva se odločila, da bomo vsakič, ko bom moral iti zaradi teokratičnih nalog od doma, kot družina šli skupaj in si vzeli čas tudi za rekreacijo. Želela sva, da bi sinova videla, da naju služenje Jehovu osrečuje! Kako je to vplivalo na njiju? Ko sta bila večja, nista znala samo kretati, ampak sta začela tudi pionirati. Približno 40 let potem, ko je teliček mojih staršev začel »betelsko službo«, sta tudi Simon in Mark začela služiti v Betelu. Bili smo navdušeni!

Pomoč gluhim

 V 90. letih 20. stoletja še ni bilo gluhih starešin v Veliki Britaniji, bilo pa je nekaj strežnih služabnikov. Zato so se morali slišeči starešine, ki niso znali kretati, odločiti, ali je kateri od gluhih strežnih služabnikov »usposobljen za poučevanje« in bi lahko služil kot nadzornik. (1. Timoteju 3:2) Eden od njih je bil brat Bernard Austin, ki je služil v angleški občini. Bil je zares spoštovan brat, ki je ljubeče skrbel za Jehovove ovce. Kako zelo vesel sem bil, ko sem izvedel, da je Bernard postal starešina! Pravzaprav je bil prvi gluhi starešina v Veliki Britaniji.

 Leta 1996 je bil zgodovinski mejnik. Podružnica je odobrila ustanovitev prve znakovne občine v Veliki Britaniji, v Ealingu v zahodnem delu Londona. To je bil začetek velikega napredka.

Koristi od vsega duhovnega programa

 V 80. in 90. letih 20. stoletja sem od doma delal v službenem oddelku v Betelu. Odgovarjal sem na vprašanja glede oznanjevanja in občin v znakovnem jeziku. Bratje so včasih pisali v Betel, kako lahko pomagajo gluhim razumeti govore na angleških shodih, zborih in zborovanjih. Na začetku ni bilo organiziranega tolmačenja v znakovni jezik na shodih in zborih niti ni bilo nobenih publikacij za gluhe. Zato sem velikokrat spodbujal brate in sestre, tako gluhe kot slišeče, naj bodo potrpežljivi in čakajo na Jehova.

 Za svojo potrpežljivost smo bili nagrajeni! Kmalu je podružnica organizirala tolmačenje v znakovni jezik na shodih in zborih v angleščini. Še ena odlična sprememba pa je bila to, da so gluhi sedeli spredaj v dvorani in tako dobro videli govornika in tolmača. Gluhi bratje in sestre so čutili, da jih Jehova ljubi in da so dragoceni člani njegove duhovne družine.

 Dan posebnega zbora v znakovnem jeziku je prvič potekal 1. aprila 1995 v zborski dvorani v Dudleyju v regiji West Midlands. Pri organizaciji zbora sem pomagal nekdanjemu okrajnemu nadzorniku Davidu Merryju. Da bi bili prisotni na programu, so nekateri gluhi bratje in sestre prepotovali na stotine kilometrov, in to vse od Škotske na severu in Cornwalla na jugozahodu. Še vedno se spomnim, kako navdušeni so bili vsi, ko je na ta zgodovinski dogodek prišlo več kot 1000 ljudi.

 Leta 2001 je podružnica brata Merryja in mene prosila, da naslednje leto organizirava regionalno zborovanje v znakovnem jeziku. To je pomenilo ogromno dela! Ampak Jehova je blagoslovil trud vseh prostovoljcev, zato je zborovanje uspelo in je bilo nepozabno! Zatem sem imel več let to čast, da sem pomagal pri organiziranju zborov in zborovanj v znakovnem jeziku, dokler ni Jehova priskrbel usposobljenih mlajših bratov, da nadaljujejo to delo.

Videoposnetki za gluhe

 Leta 1998 smo bili zelo veseli, ko je Jehovova organizacija izdala prvo od številnih publikacij v BSL-ju, in sicer brošuro Kaj Bog zahteva od nas na videokaseti. S pomočjo te brošure smo vodili več svetopisemskih tečajev.

 Na zborovanju leta 2002 so bile v BSL prvič tolmačene kraljestvene pesmi. Gluhi bratje in sestre so sedaj na svoj način lahko peli in skupaj s tolmačem občutili lepoto besed in navdušujoč ritem glasbe. Še vedno se spominjam nekega gluhega starešina, ki je jokal od veselja, ko je prvič »pel«.

 Leta 2002 se je na zborovanju zgodila še ena zgodovinska prelomnica. Znakovna občina v Londonu je bila povabljena, da posname dramo. Toda kako naj to naredimo? Saj nismo imeli nobenih izkušenj! Jehova nam je spet priskočil na pomoč. Tokrat nam je pomagal najti brate, ki so se spoznali na snemanje in montažo filmov. Rezultat je bil odličen! Izkušnje, ki smo jih pridobili, so nam prišle prav, ko sem med letoma 2003 in 2008 v Betelu imel priložnost, da skrbim za izdelavo videoposnetkov za prihodnja zborovanja v znakovnem jeziku.

 S Stello sva uživala v Betelu z najinima sinovoma. Vendar je bilo delo zelo naporno. Po nekaj tednih vaj in snemanja so bili igralci in snemalna ekipa fizično in umsko izčrpani. Ampak vse skupaj je bilo vredno truda. Bili smo neizmerno veseli, ko so svetopisemske pripovedi kar oživele pred očmi naših gluhih bratov in sester. Veliko jih je jokalo od sreče.

 Duhovnih daril pa še ni bilo konec. Leta 2015 smo dobili videoposnetke preučevalne izdaje Stražnega stolpa v BSL-ju. V obliki videoposnetkov pa je izšel tudi Matejev evangelij leta 2019. Sedaj so na voljo celotni Krščanski grški spisi, Hebrejski spisi pa bodo tudi kmalu končani. Gluhi bratje in sestre so Jehovu neizmerno hvaležni!

 Kot Jehovovo ljudstvo pripadamo duhovni družini, ki odseva nepristransko ljubezen našega nebeškega Očeta. (Apostolska dela 10:34, 35) Moja družina in jaz smo še vedno navdušeni nad tem, koliko časa, energije in sredstev naša organizacija vlaga v to, da pomaga vsem ljudem, tudi gluhim in slepim. a

 Ves ta trud ni zaman, saj je v Veliki Britaniji zdaj kar nekaj občin v znakovnem jeziku. Ker sem sodeloval pri tej rasti že od »skromnih začetkov«, sem zelo vesel in zadovoljen. (Zaharija 4:10) Seveda pa gredo vse zasluge Jehovu. On usmerja svojo organizacijo. Svojim služabnikom daje vse, kar potrebujejo za oznanjevanje dobre novice vsem ljudem. On daje, da seme Kraljestva raste v srcih tistih, ki temu sporočilu prisluhnejo.