Nekaj let zatem, ko se je naša družina preselila iz mesta Roodepoort v Južni Afriki, mi je umrl oče. Da bi pomagala vzdrževati našo družino, sem leta 1947 pri 16 letih začela za polni delovni čas delati v državnem telefonskem centru. Nekega dne se je pri nas doma oglasil starejši moški in nam ponudil naročnino na Stražni stolp. Na revijo smo se naročili samo zato, ker smo želeli biti prijazni.

 Vendar nas je kmalu začelo zanimati, kaj v resnici uči Sveto pismo. Moja mama je v mladosti pripadala Nizozemski reformirani cerkvi. Opazila je razliko med tem, kar uči Sveto pismo, in tem, kar uči cerkev. Jaz, moja mama in starejša sestra smo sprejele svetopisemski tečaj in kmalu začele obiskovati shode Jehovovih prič. Leta 1949 sem se kot prva v naši družini krstila. Še nekaj let sem hodila v službo, vendar sem ves čas želela, da bi lahko naredila več za Jehova.

 Leta 1954 sem začela redno pionirati. Podružnico v Južni Afriki sem vprašala, kje se potrebuje več oznanjevalcev. Predlagali so mi, da se preselim v Pretorio, in poskrbeli, da se mi tam pridruži še ena sestra, ki je bila tudi pionirka. Živeli sva v še kar udobnem stanovanju in še vedno se spominjam okusnega peciva, znanega po imenu koeksisters, ki se je prodajalo v bližini. To so ocvrte pletenice iz kvašenega testa, ki so potopljene v sirup.

 Ko se je sestra, s katero sva skupaj pionirali, poročila, me je brat George Phillips, ki je bil sluga dežele, vprašal, ali želim služiti kot posebna pionirka. Z veseljem sem sprejela to povabilo.

 Posebno pionirsko službo sem začela leta 1955 v mestu Harrismith. Dobila sem novo sodelavko in imeli sva kar nekaj težav, da sva našli primerno stanovanje. Ko je na primer krajevna cerkev izvedela za naju, je najemodajalko prepričala, da naj nama reče, da ne moreva več stanovati v njenem stanovanju.

 Kasneje sem bila dodeljena v Parkhurst, ki je predmestje Johannesburga. Tam sem bila skupaj še z dvema misijonarkama. Kasneje se je ena poročila, druga pa je bila dodeljena drugam. K sebi me je vzela prijetna sestra Eileen Porter, čeprav je imela družino in zame niso imeli dovolj prostora. Spala sem v majhnem prostoru, ki je bil od drugega dela hiše ločen z zaveso. Eileen je bila prijazna in spodbudna in z njo sem se počutila zelo sproščeno. Čeprav je morala poskrbeti za veliko hišnih opravil, je bila zelo goreča za resnico. In to je name naredilo velik vtis.

 Kmalu sem bila dodeljena v mesto Aliwal North v provinci Vzhodna Kaplandija, kjer sem delala s sestro Merlene (Merle) Laurens. Stari sva bili okrog 20 let in sva bili spodbujeni z zgledom starejše sestre Dorothy, ki sva ji ljubkovalno rekli tetka Dot. Ko je bila v mladih letih nekoč na oznanjevanju, so jo grdo napadli psi. Ampak to ni uničilo njene gorečnosti.

 Leta 1956 je bila Merle povabljena v 28. razred šole Gilead. Kako zelo sem si želela, da bi bila lahko skupaj z njo v šoli! Vendar je tetka Dot zame lepo skrbela in kljub veliki razliki v letih sva postali zelo dobri prijateljici.

 Samo predstavljajte si, kako srečna sem bila, ko sem bila tudi jaz povabljena v šolo Gilead! Pred odhodom sem osem mesecev preživela v mestu Nigel, kjer sem približno osem mesecev sodelovala s Kathy Cooke, diplomantko šole Gilead. Kathy me je še bolj navdušila za šolo Gilead in januarja 1958 sem odpotovala v New York.

 V šoli Gilead sem sobo delila še s sestro Tio Aluni s Samoe in sestro Ivy Kawhe, ki je bila Maorka. Ko sem bila v Južni Afriki, je vlada, ki je izvajala apartheid, ločevala belce od drugih ras. Zato je bilo zame nekaj novega, da sta bili ti sestri moji sostanovalki. Hitro smo se zbližale in bila sem navdušena, da sem bila del takšnega mednarodnega razreda.

 Eden od učiteljev je bil Maxwell Friend. Njegove učne ure so bile včasih zelo intenzivne. V razredu so bile tri luči, ki so bile označene z »glasnost«, »tempo« in »moč«. Ko je imel učenec govor ali prikaz, je brat Friend prižgal eno od teh luči, če je menil, da točka ni bila dobro izvedena. Ker sem bila bolj sramežljiva, se je med mojimi prikazi večkrat prižgala katera od teh luči in to me je včasih spravilo v jok. Kljub temu sem imela brata Frienda rada. V šoli Gilead sem imela tudi zadolžitev, da čistim prostore, in včasih je bil brat Friend tako prijazen, da mi je prinesel skodelico kave.

 Meseci so minevali in spraševala sem se, kam bom dodeljena. Merle je že končala šolo Gilead in dodeljena je bila v Peru. Predlagala je, da vprašam brata Nathana Knorra, ki je bil takrat eden od vodilnih bratov, če lahko nadomestim njeno sodelavko v misijonarski službi, ki naj bi se kmalu poročila. Brat Knorr je vsakih nekaj tednov obiskal prostore šole Gilead, zato ga ni bilo težko vprašati. Ko sem diplomirala, so me dodelili v Peru!

 Bila sem tako vesela, da sem lahko spet skupaj z Merle v Limi, glavnem mestu Peruja. Čeprav sem se šele učila španščino, sem imela že od samega začetka napredujoče svetopisemske tečaje. Kasneje sva bili z Merle dodeljeni v Ayacucho, ki je visoko v gorah. Moram priznati, da je bila to kar težka dodelitev. Znala sem že nekaj španščine, ampak tam je veliko ljudi govorilo kečuanščino. Poleg tega je preteklo kar nekaj časa, da sva se z Merle navadili na visoko nadmorsko višino in redek zrak.

 Imela sem občutek, da na oznanjevanju v Ayacuchu nimam nobenega uspeha, in spraševala sem se, ali bodo ljudje na tem področju sploh kdaj sprejeli resnico. Danes pa je v mestu Ayacucho več kot 700 oznanjevalcev in tudi dislocirana prevajalska pisarna za kečuanščino (Ayacucho).

 Čez čas se je Merle poročila z okrajnim nadzornikom Ramónom Castillom in leta 1964 je Ramón obiskal desetmesečni tečaj v šoli Gilead. V njegovem razredu je bil mladi brat Fu-lone Liang, eden od mojih sošolcev v Gileadu, ki je takrat služil v Hongkongu. V Gilead je bil povabljen na dodatno izobraževanje v povezavi z odgovornostmi v podružnici. a Fu-lone je Ramóna vprašal, kako mi gre v Peruju, in nato sva si začela dopisovati.

 Fu-lone je kmalu jasno povedal, da najino dopisovanje pravzaprav pomeni, da se spoznavava. V Hongkongu je bil misijonar tudi Harold King in on je redno hodil na pošto. Fu-lone ga je prosil, da bi na pošto nosil tudi njegova pisma. Harold je ponavadi na te kuverte nekaj narisal in napisal kratka sporočilca, kot na primer: »Poskušal ga bom prepričati, da ti piše bolj pogosto!«

 S Fu-lonom sva si dopisovala 18 mesecev, nato pa sva se odločila, da se poročiva. Tako sem zapustila Peru, kjer sem bila misijonarka približno sedem let.

 S Fu-lonom sva se 17. novembra 1965 poročila. V Hongkongu sem res uživala. Z možem sva živela v podružničnem uradu, kjer sta bila še dva para. Fu-lone je v podružnici prevajal, jaz pa sem na področju oznanjevala. Učenje kantonščine je bilo zame zelo težko, vendar so mi drugi dve misijonarki in moj dragi mož pri tem potrpežljivo pomagali. Da sem bila bolj sproščena, mi je pomagalo tudi to, da sem vodila svetopisemske tečaje z otroki.

 Po nekaj letih sva se s Fu-lonom preselila v misijonarski dom v drugem delu Hongkonga, ki se imenuje Kwun Tong. Tam je Fu-lone misijonarje, ki so prišli na novo, poučeval kantonščino. b Na oznanjevanju sem tako uživala, da mi sploh ni bilo do tega, da grem domov!

 Bila sem navdušena, ko smo leta 1968 dobili novo publikacijo za preučevanje, in sicer knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. Bila je enostavnejša od prejšnje publikacije z naslovom “Let God Be True” (Naj se Bog izkaže resničnega), še posebej za tiste učence, ki niso bili seznanjeni s krščanstvom in Svetim pismom.

 Napačno sem sklepala, da učenci sprejmejo resnico samo zato, ker znajo odgovoriti na natisnjena vprašanja v knjigi. Enkrat se mi je zgodilo, da sem s svetopisemsko učenko končala celotno knjigo Resnica in sploh nisem dojela, da še vedno ne verjame v Boga! Naučila sem se, da se moram z učenci več pogovarjati, da bi lahko ugotovila, kaj v resnici čutijo do tega, kar se učijo.

 Po nekaj letih bivanja v Kwun Tongu sva se vrnila v podružnico in Fu-lone je postal član podružničnega odbora v Hongkongu. V naslednjih letih sem delala kot sobarica in v recepciji. Fu-lone je moral občasno odpotovati zaradi zaupnih teokratičnih nalog, zato se mu nisem mogla pridružiti. Vseeno mi je bilo v veliko čast, da sem ga lahko podpirala pri vseh njegovih nalogah.

 Na žalost se mi je leta 2008 življenje kar čez noč obrnilo na glavo. Moj dragi mož je na enem od potovanj nepričakovano umrl. To je bilo malo pred slovesnostjo v spomin na Jezusovo smrt. Njegova smrt me je povsem zlomila. Bratje in sestre so bili takoj ob meni in me tolažili. Da bi med spominsko slovesnostjo lažje zadrževala solze, sem neki gospe pomagala iskati svetopisemske stavke. Moč sem črpala iz ene od Fu-lonovih najljubših svetopisemskih vrstic, v kateri piše: »Jaz, Jehova, tvoj Bog, te namreč držim za desnico [...]. Jaz ti bom pomagal.« (Iza. 41:13)

 Sedem let po moževi smrti so mi bratje v Hongkongu predlagali, da se preselim v večjo podružnico, kjer se bo lahko bolje poskrbelo za moje zdravje. Zato sem se leta 2015 preselila v južnoafriško podružnico, nedaleč od kraja, kjer sem leta 1947 prvič slišala za resnico.

 V Jehovovi službi sem preživela veliko lepih let in ves ta čas me je Jehova blagoslavljal, ker sem bila pripravljena služiti kjer koli. Še vedno sem v stiku z nekaterimi svojimi nekdanjimi svetopisemskimi učenci, ki zvesto služijo Jehovu. Ugotovila sem, da lahko Jehova blagoslovi tudi na videz majhen prispevek k oznanjevanju. Videla sem na primer, kako je število oznanjevalcev v Peruju med letoma 1958 in 2021 naraslo s približno 760 na okoli 133.000, v Hongkongu pa jih je bilo leta 1965 okoli 230, leta 2021 pa že 5565.

 Ker sem zdaj že v letih, ne morem narediti toliko, kot sem lahko prej. Še vedno pa sem pripravljena narediti vse, kar lahko. In komaj čakam novi svet, kjer bo veliko dela in bom z vso gorečnostjo rekla: »Pripravljena sem.«