Rodila sem se leta 1934 v Pescari. To mesto leži na vzhodni italijanski obali ob Jadranskem morju. Bila sem najmlajša od štirih deklet. Oče nam je imena izbiral po abecednem vrstnem redu – ime najstarejše se je začelo z A, moje pa z D.

 Očeta so vedno zanimale duhovne stvari. Z Jehovovimi pričami je prišel v stik julija 1943. Takrat mu je neki moški, ki mu je bilo ime Liberato Ricci in se je družil z Jehovovimi pričami, govoril o Svetem pismu in mu posodil revijo Stražni stolp. Oče je kar hitro začel govoriti drugim o tem, kar se je naučil. Bil je zelo goreč. Tudi mama je sprejela resnico. Bila je nepismena, vendar se je svetopisemske vrstice naučila na pamet in z drugimi govorila o upanju, ki ga je spoznala iz Svetega pisma.

 V našem malem domu se je začelo veliko dogajati. V njem smo imeli krščanske shode. Čeprav smo imeli samo dve spalnici, smo nudili prenočišče potujočim nadzornikom in pionirjem.

 Moji najstarejši sestri se za resnico iz Svetega pisma nista zanimali. Poročili sta se in odšli od doma. Midve s sestro Cesiro pa sva radi poslušali očeta, ko je bral iz Svetega pisma. Prav tako sva uživali v spodbudnih govorih bratov, ki so obiskali našo skupinico.

 Očeta in druge sem pogosto spremljala na oznanjevanju, ampak bila sem tako sramežljiva, da sem šele po nekaj mesecih zbrala dovolj poguma, da sem se začela pogovarjati s stanovalci. Kljub temu sem vzljubila Jehova in se julija 1950 krstila. Govor za krst je imel nek brat pri nas doma, nato pa smo šli k morju, kjer sem se krstila. Naslednje leto je bil v naše kraje dodeljen zakonski par posebnih pionirjev. Z njima sem pogosto oznanjevala. Več ko sem oznanjevala, lažje mi je bilo. To čudovito obliko služenja Jehovu sem zelo vzljubila!

 Naš prvi okrajni nadzornik je bil Piero Gatti a. Spodbudil me je k pioniranju, pa tudi k temu, da se preselim tja, kjer potrebujejo več oznanjevalcev. To pa je bilo nekaj, o čemer nisem nikoli razmišljala. V naših krajih je bilo v navadi, da so dekleta do poroke ostala doma. Zato sem, ko sem marca 1952 začela pionirati, še naprej stanovala doma. Takrat se mi ni niti sanjalo, kako bo ta odločitev glede pioniranja vplivala na moje življenje.

 Približno v istem času si je želela pionirati tudi neka druga mlada sestra z imenom Anna. Preselila se je k nam, da sva lahko skupaj oznanjevali. Leta 1954 sva bili kot posebni pionirki dodeljeni v mesto Perugia, ki je 250 kilometrov stran od nas. V tem mestu takrat ni bilo Prič.

 To je bila prava pustolovščina! Bilo mi je komaj 20 let in še nikoli prej nisem odšla iz domačega kraja, razen takrat, ko sem šla s starši na zborovanje. Zdelo se mi je, kot da grem na drug konec sveta! Oče je bil malo zaskrbljen, ker bova z Anno živeli sami, zato nama je pomagal najti nastanitev. Najeli sva majhno stanovanje, ki se je lahko uporabljalo tudi kot kraljestvena dvorana. Nekaj časa sva bili na shodih sami. V Perugii in bližnjih mestih in vaseh je bilo čudovito oznanjevati in sčasoma je najin trud obrodil sadove. Približno eno leto kasneje se je v Perugio preselil nek brat. In potem je on začel voditi shode. Ko sva leta 1957 odšli na drugo dodelitev, je bila v Perugii že majhna občina.

 Najina nova dodelitev je bilo majhno mesto Terni v srednji Italiji. Z navdušenjem sva oznanjevali v tem kraju, saj se je veliko ljudi zanimalo za resnico. Vendar sva imeli tudi izzive. Čeprav se je v Italiji fašistični režim uradno končal leta 1943, so ponekod oblasti Jehovovim pričam skušale preprečiti oznanjevanje. Za oznanjevanje od hiše do hiše so zahtevale dovoljenje.

 Nič neobičajnega ni bilo, da je policija zasledovala Jehovove priče. Včasih nam je uspelo, da smo se ji izmaknili tako, da smo se pomešali med množico, ampak ne vedno. Mene so policisti ustavili in aretirali dvakrat. Ko so me aretirali prvič, sem oznanjevala z okrajnim nadzornikom. Odpeljali so naju na policijsko postajo, naju obtožili, da oznanjujeva brez dovoljenja, in nama naložili denarno kazen. Kršila nisva nobenega zakona, zato kazni nisva hotela plačati. Srce mi je tako močno razbijalo, da sem ga skoraj lahko slišala! Jehovu sem bila zelo hvaležna, da takrat nisem bila sama. Spomnila sem se tolažilnih besed iz Izaija 41:13: »Ne boj se. Jaz ti bom pomagal.« Z bratom sva bila izpuščena. Ko je najin primer prišel na sodišče, ga je sodnik opustil, ker ni bilo nobenih dokazov, da sva naredila kaj narobe. Kakih šest mesecev pozneje sem bila aretirana drugič. Takrat sem bila sama. In spet sem bila spoznana za nedolžno.

 Spomnim se, da sem se zelo veselila zborovanja, ki je bilo leta 1954 v Neaplju v južni Italiji. Ko sem prispela tja, sem se javila, da bi pomagala pri čiščenju dvorane. Moja naloga je bila, da čistim okoli odra. Tam sem zagledala čednega mladega reditelja. Ime mu je bilo Antonio Caparelli in je pioniral v Libiji. Tja se je iz Italije skupaj s svojo družino preselil v poznih 1930-ih.

 Antonio je bil poln energije in pogumen. Z motorjem je potoval globoko v notranjost Libijske puščave, da bi oznanjeval Italijanom, ki so živeli tam. Občasno sva si pisala. Na začetku leta 1959 pa se je vrnil v Italijo. Nekaj mesecev je bil Betelu v Rimu, nato pa je bil kot posebni pionir dodeljen v mesto Viterbo v srednji Italiji. Med nama je vzcvetela ljubezen in 29. septembra 1959 sva se poročila. Preselila sem se v Viterbo k Antoniu.

 Potrebovala sva prostor, kjer bi lahko midva živela in kjer bi lahko imeli shode. Nazadnje sva najela majhno pritlično stanovanje, ki je bilo podobno trgovinici z mini kopalnico zadaj. V kot sva postavila posteljo in pred njo špansko steno. To je bila najina spalnica. Na drugi strani španske stene pa je bila, odvisno od dneva, najina dnevna soba ali pa kraljestvena dvorana. Stanovanje ni bilo idealno. Če bi živela sama, ga ne bi izbrala. Ker pa je bil z mano še Antonio, sem bila srečna.

 Antonio je bil leta 1961 postavljen za okrajnega nadzornika. Najprej pa je moral obiskati enomesečno šolo za občinske nadzornike, ki so se takrat imenovali sluge. To je pomenilo, da sem bila cel mesec doma sama. Priznati moram, da sem se smilila sama sebi, še posebej ko sem bila ob večerih čisto sama v najinem malem stanovanju. Vseeno pa sem bila vesela, ker je Jehova Antoniu dal to nalogo. Zaposlila sem se z različnimi dejavnostmi, zato mi je ta čas hitro minil.

 V okrajnem delu sva veliko potovala – vse od Benečije v severni Italiji do Sicilije na jugu. Na začetku nisva imela avta, zato sva uporabljala javni prevoz. Ko sva se nekoč z avtobusom peljala po luknjasti cesti na podeželju Sicilije, so naju na avtobusni postaji pričakali bratje z osličkom. Oslička so pripeljali zato, da bi nanj naložili najino prtljago. Antonio je imel na sebi obleko in kravato in tudi jaz sem bila v lepi obleki za shod. Za ljudi je bil gotovo zelo smešen prizor, ko so videli, kako lepo oblečena hodiva skupaj s kmeti ob osličku, ki je bil otovorjen z najinimi kovčki in pisalnim strojem.

 Bratje in sestre so radodarno delili z nama vse, kar so imeli, tudi če je bilo to zelo malo. V nekaterih hišah ni bilo kopalnice niti tekoče vode. Nekoč sva prenočevala v sobi, ki je niso uporabljali že več let. Ponoči sem se med spanjem kar naprej premikala, tako da me je Antonio zbudil. Ko sva dvignila rjuhe, sva videla pravo grozljivko – na vzmetnici je mrgolelo insektov! Sredi noči glede tega nisva mogla veliko narediti. Kolikor se je le dalo, sva z vzmetnice odstranila insekte in skušala nazaj zaspati.

 Vseeno pa te nevšečnosti niso bile moj največji izziv. Moja največja težava je bila sramežljivost. Ko sva kakšno občino prvič obiskala, sem se težko spoprijateljila s sestrami. Ampak res sem jih želela spodbuditi in jim pomagati, zato sem se zelo potrudila. Z Jehovovo pomočjo sem bila na koncu tedna vsakič veliko bolj sproščena. Res je bilo lepo sodelovati z brati in sestrami in videti njihovo radodarnost, zvestobo in ljubezen do Jehova.

 Po več letih okrajne in območne službe b sva bila leta 1977 povabljena v Betel v Rimu, da bi pomagala pri pripravah na mednarodno zborovanje »Zmagoslavna vera«, ki je potekalo naslednje leto. Že čez nekaj mesecev sva postala člana betelske družine. Kmalu zatem je Antonio postal član podružničnega odbora.

 Betelsko življenje je bilo zame nekaj novega in zaradi sramežljivosti včasih spet nisem mogla biti povsem sproščena. Vendar je Betel z Jehovovim blagoslovom in s pomočjo betelčanov kmalu postal moj dom.

 Naslednja leta so prinesla nov izziv – zdravstvene težave. Leta 1984 je imel Antonio operacijo na srcu. Približno 10 let kasneje pa so se mu pojavile še druge zdravstvene težave. Potem pa sva leta 1999 izvedela, da ima maligni tumor. Vedno je imel veliko energije, ampak od te težke bolezni ni mogel okrevati. Ko sem ga gledala, kako postaja vse šibkejši, mi je to zlomilo srce. Goreče sem prosila Jehova, da mi da moč in mi pomaga skrbeti za mojega dragega moža. Poleg tega sem pogosto brala Psalme, kar me je nekoliko pomirilo, ko sem bila zaskrbljena. Antonio je umrl 18. marca 1999. Poročena sva bila skoraj 40 let.

 Neverjetno je, kako osamljenega se lahko počutiš, tudi če so okrog tebe ljudje. Seveda so bili betelčani in drugi bratje in sestre, ki sva jih spoznala v potujočem delu, do mene zelo ljubeči in me tolažili. Kljub temu pa sem še posebej zvečer, ko sem se vrnila v prazno betelsko stanovanje, občutila bolečo praznino, ki se je z besedami ne da opisati. Z molitvijo, preučevanjem in minevanjem časa se je moja bolečina zmanjšala. Sčasoma sem se spet z veseljem spominjala vsega, kar sva z Antoniem doživela skupaj. Še vedno se rada spominjam vsega, kar sva počela skupaj. Prepričana sem, da je Antonio v Jehovovem spominu in da ga bom spet videla, ko bo obujen.

 V Betelu sem delala različne stvari, trenutno pa delam v šivalnici. Zelo sem vesela, da lahko s svojim delom koristim svoji veliki družini. Poleg tega se trudim, da sem čim bolj zaposlena z oznanjevanjem. Seveda ne morem narediti toliko, kot sem lahko včasih, vendar še vedno uživam, ko z drugimi govorim o dobri novici o Kraljestvu. Oznanjevanje sem vzljubila že kot majhna deklica, zato mlade zelo rada spodbujam k pioniranju. Vem, kako razburljivo je lahko to delo.

 Ko se ozrem nazaj na skoraj 70 let polnočasne službe, vidim, kako zelo mi je Jehova pomagal in me blagoslovil. Še vedno sem sramežljiva, zato vem, da s svojo lastno močjo nikoli ne bi uspela narediti vsega tega. Obiskala sem daljne kraje, videla in doživela veliko čudovitih stvari in spoznala ljudi, ki so me navdihnili. Brez dvoma lahko rečem, da bi v življenju izbrala še enkrat isto pot.