Državljanska vojna je divjala skoraj tri leta. Veliko ljudem je pustila fizične in čustvene rane. Med njimi je bil tudi moj oče. Vedno je iskreno verjel v Boga. Ko pa je videl, da so katoliški duhovniki močno vpleteni v vojno, je bil razočaran in jezen. Zato se je odločil, da naju z bratom ne bo dal krstiti v katoliški cerkvi.

 Leta 1950 sta na vrata potrkali dve Jehovovi priči. Moj oče ju je poslušal in privolil, da z njima vsak teden preučuje Sveto pismo. Takrat sem imel komaj 14 let in bil sem nor na nogomet. Oče je želel, da preberem kakšno publikacijo od Jehovovih prič, vendar jaz s tem nisem hotel imeti opravka. Ko sem se nekega popoldneva po nogometni tekmi vrnil domov, sem vprašal mamo: »Mama, a sta tukaj spet tista dva, ki govorita o Bibliji?« Odgovorila je: »Ja, z očetom sta v jedilnici.« In hitro sem stekel spet nazaj na ulico.

 Pohvalno je, da očetu moje nezanimanje za svetopisemske nauke ni vzelo volje. Pravzaprav je imel svetopisemske resnice, ki se jih je učil, tako zelo rad, da se je leta 1953 krstil in postal Jehovova priča. Njegov krst je vzbudil mojo radovednost, zato sem ga kar zasul z vprašanji. Prosil sem ga celo, če lahko dobim svoj izvod Svetega pisma. Uredil je, da je z mano začel preučevati Sveto pismo mladi brat, ki mu je bilo ime Máximo Murcia. Dve leti kasneje, ko sem bil star 19 let, sem se krstil v reki Jarama, ki teče vzhodno od Madrida.

 V 50. letih prejšnjega stoletja ni bilo lahko oznanjevati in imeti shode. V Španiji je vladal diktator Francisco Franco in je želel, da bi bili vsi državljani katoliške vere. Zato je policija pogosto nadlegovala Jehovove priče. Shode smo imeli na domovih in smo še posebej pazili, da ne bi bili sumljivi sosedom, ki bi nas lahko prijavili policiji. Prav tako smo, kolikor se je le dalo, nevpadljivo oznanjevali od vrat do vrat. Obiskali smo dve ali tri hiše v eni soseski, nato pa se hitro odpravili v drugo sosesko. Veliko ljudi je prisluhnilo našemu sporočilu, vendar pa vsem ni bilo všeč.

 Spomnim se, kako sem enkrat pri vratih naletel na katoliškega duhovnika. Ko sem pojasnil, zakaj sva s sooznanjevalcem prišla, je vprašal: »Kdo vam je dal pravico, da to delate? Ali veste, da vas lahko prijavim policiji?« Rekel sem mu, da sva na to pripravljena. Dodal sem še: »Jezusovi sovražniki so tudi hoteli, da ga oblasti aretirajo. Ali ni potem za pričakovati, da se bo z njegovimi sledilci ravnalo podobno?« Duhovnik, ki mu moj odgovor ni bil niti najmanj všeč, se je vrnil v stanovanje in telefoniral policiji. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da sva odšla, kolikor hitro se je le dalo.

 Kljub takšnim negativnim izkušnjam nas je nekaj 100 oznanjevalcev v Španiji še vedno našlo veliko ljudi, ki so se zanimali za dobro novico. Februarja 1956, ko sem jih imel še vedno 19, sem bil postavljen za posebnega pionirja a. Pionirji smo bili po večini mladi in neizkušeni. Še dobro, da smo imeli peščico misijonarjev, ki so nas usposabljali in spodbujali. Jaz in še en drug mlad pionir sva bila dodeljena v mesto Alicante, kjer se do takrat še ni oznanjevalo. V samo nekaj mesecih sva začela veliko svetopisemskih tečajev in razdelila na stotine publikacij.

 Seveda najino oznanjevanje ni ostalo neopaženo. V Alicanteju sva bila samo nekaj mesecev, ko naju je policija aretirala in nama zasegla Biblije. Dali so naju v zapor in po 33 dneh v zaporu so naju odpeljali v Madrid in izpustili. Ta kratka izkušnja z zaporom je bila le trohica tega, kar me je še čakalo.

 Pri 21 sem bil vpoklican v vojsko. Zglasiti sem se moral v vojašnici v mestu Nador, ki je bilo takrat del španskega protektorata v severnem Maroku. Tam sem glavnemu poveljniku spoštljivo pojasnil svoje stališče. Rekel sem mu, da ne bom služil vojske niti ne bom nosil vojaške uniforme. Vojaška policija me je odpeljala v zapor Rostrogordo v Melilli, kjer sem moral počakati na sojenje na vojaškem sodišču.

 Pred sojenjem se je španski vojaški poveljnik v Maroku odločil, da potrebujem trdo roko in da me bo skušal spraviti k pameti. Zato so me žalili, 20 minut bičali in brcali, dokler nisem skoraj nezavesten padel na tla. Kot da to še ni bilo dovolj, je potem oficir s svojim vojaškim škornjem udarjal po moji glavi. Nehal je šele, ko mi je začela teči kri. Nato so me odpeljali v njegovo pisarno in začel je kričati: »Ne misli, da sem končal s tabo! Kar pripravi se! To in še več te čaka vsak dan!« Paznikom je ukazal, naj me zaprejo v podzemno celico. V celici je bilo vlažno in temno, moja prihodnost pa je bila videti še bolj temna.

 Še vedno se spominjam trenutka, ko sem z okrvavljeno glavo ležal na tleh svoje zaporniške celice. Imel nisem nič drugega kot tanko odejo, s katero sem se pokril. Družbo pa so mi delale podgane, ki so me tu in tam obiskale. Vse, kar sem lahko naredil, je bilo to, da sem prosil Jehova za moč in za to, da bi zdržal. V tej temni in hladni ječi sem ves čas samo molil. b

 Naslednji dan me je neki drug oficir spet pretepel. Prej omenjeni oficir je vse to gledal, da bi se prepričal, ali bom dovolj tepen. Moram priznati, da sem se v tem trenutku začel spraševati, koliko časa bom to še lahko prenašal. To drugo noč v ječi sem goreče prosil Jehova, naj mi pomaga.

 Tretji dan sem se moral spet zglasiti v oficirjevi pisarni. Bal sem se najhujšega. Ko sem stopal proti pisarni, sem molil k Jehovu. V pisarni me je čakal don Esteban c, ki je bil tajnik vojaškega sodišča. Prišel je, da proti meni sproži kazenski postopek.

 Ko je don Esteban videl povoje na moji glavi, me je vprašal, kaj se je zgodilo. Prvo sem razmišljal, da mu ne bi ničesar povedal, saj sem se bal, da bom še bolj tepen. Vendar sem se na koncu odločil, da mu bom povedal resnico. Ko sem mu povedal vse podrobnosti, je rekel: »Ne morem preprečiti tega, da se ti sodi. Lahko pa si prepričan, da te ne bo nikoli več nihče tepel.«

 In tako je tudi res bilo. Ves čas, ko sem bil v zaporu, ni name nihče več položil roke. Nikoli nisem izvedel, zakaj je sodnik izbral prav tisti dan, da je govoril z mano. Vse, kar vem, je to, da je Jehova na moje molitve odgovoril na poseben način. Videl sem, kako me je Jehova rešil, ko sem prestajal najtežje ure v svojem življenju, in da ni dovolil, da bi bil preizkušan bolj, kot lahko prenesem. (1. Korinčanom 10:13) Ves čas sojenja sem popolnoma zaupal Jehovu.

 Obsojen sem bil na 19 let zapora in zaradi »nepokorščine« še na dodatna 3 leta. Po približno 15 mesecih zapora v Maroku so me premestili v zapor nedaleč stran od Madrida, v kraju Ocaña, da bi tam odslužil preostanek svoje zaporne kazni. Ta premestitev je bila blagoslov od Jehova. Zapor v Ocañi je bil kakor raj v primerjavi z zaporom v Rostrogordu. V celici je bila postelja, jogi in nekaj rjuh. Čez nekaj časa so me v zaporu določili za knjigovodja. Ampak ko si dolgo časa v zaporu, te začne mučiti osamljenost. Ena mojih največjih preizkušenj je bila ta, da se nisem mogel družiti s svojimi duhovnimi brati in sestrami.

 Res je, da sta me starša občasno obiskala, ampak potreboval sem še več spodbude. Ker sta mi povedala, da so tudi drugi bratje zavrnili služenje vojaškega roka, sem Jehova prosil, da vsaj enega od teh bratov dodelijo k meni v zapor. In Jehova je še enkrat odgovoril na moje goreče molitve. Dal mi je veliko več, kot sem prosil. Kmalu so se mi v zaporu v Ocañi pridružili trije izjemni bratje – Alberto Contijoch, Francisco Díaz in Antonio Sánchez. Po štirih letih samote sem končno dobil družbo duhovnih bratov. Skupaj smo lahko preučevali in oznanjevali sozapornikom.

 Leta 1964 sem bil končno pogojno izpuščen. Zaporno kazen so mi zmanjšali z 22 let na 6 let in pol. Še isti dan, ko so me izpustili iz zapora, sem šel na shod. Da bi prišel pravočasno na shod v Madrid, sem moral vzeti taksi in za to porabiti vse svoje skromne prihranke. In uspelo mi je! Kakšen velik blagoslov je bilo to, da sem spet lahko bil z brati in sestrami! Druženje s soverniki pa ni bila moja edina želja. Želel sem si čim prej spet pionirati. Kljub temu da nas je policija ovirala, so se ljudje odzivali na dobro novico. Bilo je še veliko dela.

 V tem obdobju sem spoznal gorečo mlado sestro Mercedes, ki je služila kot posebna pionirka. Bila je ponižna in je navdušeno oznanjevala vsakemu, ki mu je le lahko. Še posebej sta me pritegnili njena prijaznost in radodarnost. Zaljubila sva se in čez eno leto sva bila že poročena. Mercedes je bila zame velik blagoslov.

 Nekaj mesecev po poroki sva bila povabljena v potujočo službo. Vsak teden sva obiskala drugo občino in z brati in sestrami sodelovala na shodih in oznanjevanju. Po vsej Španiji so nastajale nove občine, bratje in sestre pa so potrebovali pomoč in spodbudo. Za nekaj časa sem imel tudi priložnost pomagati kot zunanji sodelavec v tajni pisarni Jehovovih prič v Barceloni.

 Naše podtalno delovanje se je končalo leta 1967, ko je vlada sprejela zakon, ki je zagotavljal versko svobodo vsem španskim državljanom. Leta 1970 pa smo bile Jehovove priče končno uradno priznane. Lahko smo se svobodno shajali, imeli svoje kraljestvene dvorane in celo uradno odprli podružnični urad.

 Leta 1971 sva bila z Mercedes povabljena, da redno služiva kot betelčana v novem podružničnem uradu v Barceloni. Ampak čez eno leto je Mercedes zanosila in rodila najino prelepo hčerko Abigail. To je pomenilo, da sva zapustila Betel in se lotila nove naloge – vzgajanja najine hčerke.

 Ko je bila Abigail najstnica, naju je podružnični urad vprašal, ali bi se vrnila v potujočo službo. Seveda smo o tem molili in se posvetovali z zrelimi soverniki. Neki starešina je rekel: »Jesús, če te potrebujejo spet na področju, enostavno rečeš ja.« Tako se je v našem življenju začelo novo poglavje, polno blagoslovov. Najprej so mi bile dodeljene občine v bližini našega doma, tako da sva lahko še naprej skrbela za Abigail. Sčasoma je seveda odrasla in se osamosvojila. In tako sva lahko začela s posebno polnočasno službo.

 Z Mercedes sva preživela 23 let v potujoči službi. Zelo sem užival v tem, ker sem imel priložnost s svojimi izkušnjami spodbujati mlade. Ko sem služil kot učitelj v šoli za starešine in polnočasne služabnike, sva bila nekaj časa nastanjena v madridskem Betelu. Zanimivo je, da približno tri kilometre stran od Betela teče reka Jarama – prav tista reka, v kateri sem se leta 1955 krstil. Takrat si nisem niti predstavljal, da se bom desetletja kasneje vrnil na to področje in pomagal šolati mlade brate in sestre za večje odgovornosti v Jehovovi službi.

 Leta 2013 sva končala s potujočo službo in spet začela služiti kot posebna pionirja. Moram priznati, da se ni bilo enostavno prilagoditi na to spremembo. Izkazalo se je, da je bila to res modra odločitev. Pred kratkim sem imel resne zdravstvene težave in tudi zahtevno operacijo na srcu. Tudi v teh trenutkih sem se moral zanašati na Jehova in kot vedno mi je stal ob strani. Moja žena Mercedes me je v vseh teh 56 letih skupnega življenja zvesto podpirala v vseh teokratičnih nalogah in mi stala ob strani.

 Velikokrat se spominjam časa, ko sem služil kot učitelj. Pred sabo še zdaj živo vidim mlade navdušene obraze svojih učencev. Njihova gorečnost me je spomnila na mojo mladost in navdušenje na začetku služenja Jehovu. Res je, da sem imel kar nekaj težkih obdobij v svojem življenju, vendar pa sem imel tudi veliko čudovitih doživetij. Celo v najhujših preizkušnjah sem se nekaj naučil, predvsem to, da se nikoli ne smem zanašati na svojo moč. V preizkušnjah sem lahko občutil Jehovovo roko – roko, ki me je vedno krepčala, tudi v najtežjih urah. (Filipljanom 4:13)