Duhovniku smo rekli, da bi tako lahko poškodovali voznika. Odgovoril nam je: »Ubijte ga in si z mojo obleko obrišite kri s svojih rok!« Bil sem zelo ponosen, da pripadam grški pravoslavni cerkvi, ampak te jezne besede so me kasneje spodbudile, da sem zapustil cerkev. Ko se ozrem nazaj, ugotavljam, da mi je ta dogodek pomagal odkriti resnico o Jehovu.

 Ko sem odraščal, je bilo pristaniško mesto Tripoli polno ljudi, ki so prihajali iz različnih kultur, govorili so različne jezike in bili različne vere. Vsaka družina je bila ponosna na svoje korenine in naša družina ni bila izjema. S starejšimi brati sem se pridružil skupini, ki se je imenovala Vojaki za vero a in je nasprotovala Jehovovim pričam. Nikoli še nismo srečali Jehovovih prič, ampak naš duhovnik nam je govoril, da so tolpa, ki nasprotuje grški pravoslavni cerkvi, in da je njihov vodja Jehova. Duhovnik nam je večkrat rekel, da moramo napasti Jehovove priče, kadar koli jih srečamo.

 Čeprav tega nisem vedel, so se trije moji bratje srečali z Jehovovimi pričami. Ampak namesto da bi jih napadli, so se odločili preučevati Sveto pismo z njimi, da bi jim dokazali, da se motijo. Nekega večera sem prišel domov in videl, da je v dnevni sobi polno Jehovovih prič. Z mojo družino in nekaj sosedi so se pogovarjali o Svetem pismu. Bil sem jezen! Kako so lahko moji bratje obrnili hrbet pravoslavni veri?! Že sem hotel oditi, ko mi je sosed, ki je bil ugleden zobozdravnik in Priča, rekel, naj se usedem in poslušam. Neki družinski prijatelj je iz mojega Svetega pisma na glas bral Psalm 83:18. Takrat se mi je posvetilo, da nam je duhovnik lagal. Jehova ni vodja tolpe – on je edini pravi Bog!

 Hotel sem spoznati več o Jehovu, zato sem bil prisoten, ko se je pri nas doma preučevalo Sveto pismo. Razpravo je vodil brat Michel Aboud. Ob neki priložnosti je prijatelj, ki je bil z nami na preučevanju Svetega pisma, postavil vprašanje, ki me je zanimalo, že odkar sem bil majhen deček. Vprašal je: »Povej nam, kdo je ustvaril Boga.« Brat Aboud je usmeril našo pozornost na mačko, ki je ležala na kavču. Pojasnil je, da mačke ne morejo razumeti, kaj se ljudje pogovarjajo in kako razmišljajo. Podobno je z nami in Bogom, marsičesa o njem ne moremo razumeti. Ta preprosta ponazoritev mi je pomagala razumeti, zakaj nekaterih stvari o Jehovu ne morem povsem dojeti. Nedolgo zatem sem Jehovu posvetil svoje življenje in se leta 1946 krstil. Star sem bil 15 let.

 Leta 1948 sem začel s svojim bratom Hannom delati v njegovem fotografskem studiu. Zraven njegovega studia je imel svojo delavnico za barvanje različnih predmetov brat Najib Salem. b Najib je neustrašno oznanjeval dobro novico in to je delal vse do svoje smrti, ko je bil star 100 let. Ko sem z njim oznanjeval po vaseh, sem lahko videl, da mu nasprotovanje ni vzelo poguma. Občutek sem imel, da je znal začeti pogovor o Svetem pismu z vsakim človekom, ne glede na njegovo versko prepričanje. S svojo gorečnostjo je močno vplival name.

 Nekega dopoldneva je naju z bratom na delovnem mestu obiskala sestra Mary Shaayah, ki je bila po poreklu iz Libanona in je živela v Združenih državah Amerike. Bila je zelo zaposlena, ker je bila mama in hkrati goreča pionirka. Ta obisk mi je povsem spremenil življenje. Mary nama je več kot dve uri pripovedovala o svojih doživetjih z oznanjevanja. Preden je odšla, me je pogledala in rekla: »Milto, samski si, zakaj ne pioniraš?« Rekel sem, da ne morem pionirati, ker moram delati, da bi se lahko preživljal. Vprašala me je: »Kako dolgo se že pogovarjamo?« Odgovoril sem: »Približno dve uri.« Rekla je: »Nisi kaj dosti delal ti dve uri. Če bi vsak dan približno toliko časa namenil oznanjevanju, bi lahko pioniral. Poskusi tako pionirati eno leto in se potem odloči, ali boš nadaljeval.«

 V naši kulturi moški neradi sprejmejo nasvet od ženske, ampak njen predlog se mi je zdel dober. Čez dva meseca, januarja 1952, sem začel pionirati. Približno 18 mesecev kasneje sem bil povabljen v 22. razred šole Gilead.

 Po diplomi sem bil dodeljen na Bližnji vzhod. Manj kot leto kasneje sem se poročil z živahno misijonarko Doris Wood iz Velike Britanije, ki je prav tako služila na Bližnjem vzhodu.

 Kmalu po poroki sva bila z Doris dodeljena v sirsko mesto Alep. Ker je bilo tam oznanjevanje prepovedano, sva z večino tistih, s katerimi sva preučevala Sveto pismo, prišla v stik tako, da nama je kdo povedal zanje.

 Nekega dne sva obiskala neko gospo, ki jo je zanimalo Sveto pismo. Vsa prestrašena je odprla vrata in nama rekla: »Bodita previdna! Policisti so bili malo prej tukaj. Hoteli so vedeti, kje živita.« Tajna policija je očitno vedela, s kom vodimo svetopisemske tečaje. Poklicala sva brate, ki so nadzorovali naše delo na Bližnjem vzhodu, in svetovali so nama, naj čim prej zapustiva državo. Bila sva žalostna, ker sva morala pustiti najine svetopisemske učence, ampak čutila sva Jehovovo ljubečo zaščito.

 Leta 1955 sva bila dodeljena v Bagdad v Iraku. V Iraku sva lahko diskretno oznanjevala vsem ljudem, ampak osredotočila sva se predvsem na tiste, ki so bili kristjani.

 Na tržnici ali na ulici sva skušala začeti prijateljske pogovore tudi z muslimani. Doris je med pogovorom ponavadi omenila kakšno misel, ki je pritegnila poslušalce. Rekla je na primer: »Moj oče je imel navado reči, da bomo vsi za svoja dejanja odgovarjali Bogu.« (Rimljanom 14:12) Potem je dodala: »Ta misel mi je vedno pomagala v življenju. Kaj pa vi mislite o tem?«

 Skoraj tri leta sva služila v Bagdadu. Z veseljem sva krajevnim bratom pomagala, da so oznanjevanje organizirali na diskreten način. V misijonarskem domu so potekali shodi v arabščini. Kakšno veselje je bilo pozdraviti iskrene posameznike iz asirske skupnosti, ki jo povečini sestavljajo tako imenovani kristjani! Ko so na lastne oči videli, kakšna ljubezen in enotnost vladata na naših shodih, so ugotovili, da smo pravi Jezusovi učenci. (Janez 13:35)

 Eden od tistih, ki jih je hitro pritegnilo naše sporočilo miru, je bil Nicolas Aziz. Nicolas je bil nežen in ponižen družinski človek z armenskimi in asirskimi koreninami. Z ženo Helen sta hitro sprejela to, kar Sveto pismo uči o Jehovu in njegovem sinu Jezusu, in sicer da nista ista oseba. (1. Korinčanom 8:5, 6) Še vedno se spomnim dneva, ko so se Nicolas in še 20 drugih krstili v reki Evfrat.

 Nekaj časa po tem, ko je v Iraku prišlo do državnega udara in je bil 14. julija 1958 ubit iraški kralj Fejsal II., sva bila deportirana v Iran. Tam sva okoli šest mesecev previdno oznanjevala tujcem.

 Nekega dne so me v iranskem glavnem mestu Teheran odpeljali na policijsko postajo na zaslišanje. Tako sem ugotovil, da sva bila pod stalnim policijskim nadzorom. Takoj po zaslišanju sem sporočil Doris, da naju policija opazuje. Strinjala sva se, da zaradi varnosti ne bom prišel domov in da bova ostala ločena, vse dokler ne bova v kratkem zapustila države.

 Doris je našla varen kraj. Tam naj bi ostala, dokler se ne srečava na letališču. Ampak kako naj pride tja neopažena? Doris je o tem molila k Jehovu.

 Naenkrat je začelo močno deževati. Ljudje so se umaknili v stavbe, tudi policisti. Ulice so bile kar naenkrat prazne in Doris se je lahko svobodno gibala. Doris pravi: »Ta močan naliv je bil pravi čudež.«

 Po odhodu iz Irana sva bila dodeljena v drugo deželo, kjer sva oznanjevala ljudem iz različnih etničnih in verskih skupin. Leta 1961 sva že bila v okrajnem delu in sva obiskovala sovernike na različnih koncih Bližnjega vzhoda.

 Ko sva oznanjevala na Bližnjem vzhodu, sva velikokrat lahko videla, kako Božji sveti duh povezuje ljudi. Še vedno se spominjam živahnih pogovorov z dvema Palestincema, Eddyjem in Nicolasom, s katerima sem preučeval Sveto pismo. Rada sta hodila na shode, vendar sta zaradi svojega močnega političnega prepričanja kmalu nehala preučevati Sveto pismo. Molil sem, da bi jima Jehova pomagal sprejeti resnico. Ko sta ugotovila, da bo Bog rešil probleme vseh ljudi, ne samo Palestincev, sta spet začela preučevati Sveto pismo. (Izaija 2:4) Znebila sta se prepričanja, da je njun narod boljši od drugih, in se krstila. Kasneje je Nicolas postal goreč okrajni nadzornik.

 Ko sva z Doris potovala iz ene države v drugo, sva bila navdušena nad tem, kako so ne glede na okoliščine bratje in sestre zvesti. Veliko so morali pretrpeti, zato sem se odločil, da jih bom tolažil, ko jih bom obiskal kot okrajni nadzornik. (Rimljanom 1:11, 12) Da bi mi to uspelo, sem se vedno trudil, da ne razmišljam, da sem kaj boljši od njih. (1. Korinčanom 9:22) V veliko zadovoljstvo mi je bilo, da sem lahko spodbujal sovernike, ki so to potrebovali.

 Zelo sva vesela, da so mnogi izmed tistih, s katerimi sva preučevala Sveto pismo, postali zvesti Jehovovi služabniki. Nekateri so se z družinami preselili v tujino, da bi se ognili oboroženim spopadom v svoji domovini. Vsi ti so v veliko pomoč tistim, ki služijo na arabsko govorečem področju v Avstraliji, Evropi, Kanadi in Združenih državah Amerike. V zadnjih letih so se nekateri njihovi odrasli otroci vrnili na Bližnji vzhod, da bi služili tam, kjer se potrebuje več pogumnih oznanjevalcev. Z Doris sva zelo srečna, ker imava toliko duhovnih otrok in vnukov!

 Vse življenje sva čutila, da Jehova skrbi za naju in naju vodi na različne načine. Zelo sem mu hvaležen, da mi je pomagal znebiti se predsodkov in nacionalnega ponosa, ki sem jih imel v mladosti. Pogumni in nepristranski soverniki so me s šolanjem pripravili, da svetopisemsko resnico oznanjam vsem ljudem, ne glede na njihovo poreklo. Ko sva z Doris potovala iz ene države v drugo, sva se srečala z veliko izzivi in negotovimi situacijami. To naju je naučilo, da se povsem zanašava na Jehova, ne pa nase. (Psalm 16:8)

 Ko se ozrem nazaj na vsa desetletja služenja Jehovu, vidim, kako veliko dolgujem svojemu nebeškemu Očetu. Strinjam se s svojo drago ženo, ki pogosto pravi, da ne sme nič omajati naše izključne vdanosti Jehovu, niti grožnja s smrtjo. Vedno bova hvaležna Jehovu, ker nama je dovolil, da lahko na Bližnjem vzhodu razglašava sporočilo o miru. (Psalm 46:8, 9) Z zaupanjem gledava v prihodnost, ker veva, da bo Jehova še naprej vodil in ščitil tiste, ki se zanašajo nanj. (Izaija 26:3)