1. kraljev 17:1–24
17 Tišbéjec Elija,+ eden od prebivalcev Gileáda,+ pa je Ahábu rekel: »Kakor res živi Jehova,+ Izraelov Bog, pred katerim stojim,+ v teh letih ne bo ne rose ne dežja,+ razen po moji besedi!«+
2 Potem pa mu je prišla Jehovova beseda:+
3 »Pojdi od tod in kreni proti vzhodu. Skrij se+ ob potoku* Kerítu, ki je vzhodno od Jordana.
4 Pil boš iz potoka+ in krokarjem+ bom zapovedal, da te bodo tam hranili.«+
5 Nemudoma se je odpravil in storil tako, kakor mu je naročil Jehova.+ Naselil se je ob potoku Kerítu, ki je vzhodno od Jordana.
6 Krokarji so mu prinašali kruh in meso zjutraj ter kruh in meso zvečer, pil pa je iz potoka.+
7 Toda čez nekaj časa je potok usahnil,+ ker na zemljo ni padlo nič dežja.
8 Tedaj mu je prišla Jehovova beseda:+
9 »Vstani, pojdi v Sarépto,+ ki pripada Sidónu, in ostani tam. Glej, tam bom zapovedal neki ženski, vdovi, da te bo hranila.«
10 Vstal je torej in šel v Sarépto. Ko pa je prišel k mestnim vratom, je tam zagledal neko žensko, vdovo, ki je nabirala drva. Poklical jo je in ji rekel: »Prinesi mi, prosim, malo vode v posodi, da bom pil.«+
11 Ko je šla, da bi jo prinesla, je zaklical za njo in ji rekel: »Prinesi mi, prosim, še malo kruha+ v svoji roki.«
12 Ona pa mu je odvrnila: »Kakor res živi Jehova,+ tvoj Bog, nič kruha+ nimam, samo prgišče+ moke v velikem vrču in malo olja+ v malem vrču. Glej, ravno sem nabrala nekaj drv, da bom šla pripravit nekaj zase in za sina, da bova jedla in potem umrla.«+
13 Nato ji je Elija dejal: »Ne boj se.+ Pojdi in naredi tako, kot si rekla. Samo naredi iz tega najprej hlebček zame+ in mi ga prinesi, potem pa naredi nekaj še zase in za svojega sina.
14 Kajti Jehova, Izraelov Bog, pravi takole: ‚Moka v velikem vrču ne bo pošla in olja v malem vrču ne bo zmanjkalo do dneva, ko bo Jehova poslal dež na zemljo.‘«+
15 Šla je torej in naredila, kakor je dejal Elija. In mnogo dni so imeli kaj jesti ona, on in njena družina.+
16 Moka v velikem vrču ni pošla in olja v malem vrču ni zmanjkalo,+ tako kakor je Jehova govoril po Eliju.
17 Zatem pa se je zgodilo, da je sin te žene, hišne gospodinje, zbolel. In bolezen se mu je tako poslabšala, da v njem ni bilo več diha.+
18 Tedaj je žena rekla Eliju: »Kaj imaš proti meni,+ Božji mož? K meni si prišel, da bi me spomnil na mojo krivdo+ in mi usmrtil sina.«
19 Toda on ji je odvrnil: »Daj mi svojega sina.« Vzel ji ga je iz naročja in ga odnesel v strešno sobo,+ kjer je prebival, ter ga položil na svojo posteljo.+
20 Tedaj je začel klicati k Jehovu: »O Jehova, moj Bog,+ ali boš tudi tej vdovi, pri kateri prebivam, storil húdo in ji usmrtil sina?«
21 Nato se je trikrat zleknil čez dečka+ in klical k Jehovu: »O Jehova, moj Bog, naj se, prosim, življenje*+ tega otroka vrne vanj.«
22 In Jehova je uslišal Elijev glas:+ življenje* se je vrnilo v dečka in je oživel.+
23 Elija je potem vzel dečka, ga iz strešne sobe prinesel v hišo in ga izročil njegovi materi. Rekel je: »Glej, tvoj sin živi!«+
24 Žena pa je odvrnila: »Zdaj vem, da si res Božji mož+ in da je Jehovova beseda, ki prihaja iz tvojih ust, resnična.«+
