1. kroniška 17:1–27
17 Ko pa se je David naselil v svoji hiši,+ je preroku Natanu+ rekel: »Glej, jaz živim v cedrovi+ hiši, Skrinja+ Jehovove zaveze pa je pod šotorskim pregrinjalom.«+
2 Natan pa je Davidu odvrnil: »Stori vse, kar je v tvojem srcu,+ saj je pravi Bog s teboj.«+
3 Tisto noč je k Natanu od Boga prišla beseda:+
4 »Pojdi in mojemu služabniku Davidu reci: ‚Tako pravi Jehova: »Ne boš mi ti zgradil hiše za prebivanje.+
5 V hiši nisem prebival od dne, ko sem izpeljal Izraela iz Egipta, do danes,+ ampak sem stalno hodil od šotora do šotora in od enega bivališča do drugega.+
6 Ves ta čas sem potoval z Izraelom+ in odločal, kateri Izraelov sodnik bo pasel moje ljudstvo. Ali sem kdaj kateremu izmed njih rekel: ‚Zakaj mi niste zgradili cedrove hiše?‘«‘+
7 Zato reci mojemu služabniku Davidu: ‚Jehova nad vojskami pravi takole: »Jaz sem te vzel s pašnika, od črede,+ za katero si skrbel, da bi bil voditelj+ mojemu ljudstvu Izraelu.
8 S teboj bom, kamor koli boš šel,+ in izpred tebe bom iztrebil vse tvoje sovražnike.+ Naredil ti bom ime,+ kakršno imajo veljaki zemlje.+
9 Določil bom prostor svojemu ljudstvu Izraelu in ga zasadil.+ Prebivali bodo tam, kjer so, in nihče več jih ne bo vznemirjal. Sinovi nepravičnosti+ jih ne bodo več izčrpavali, kakor so jih nekdaj+
10 in kakor je bilo v dneh, ko sem svojemu ljudstvu Izraelu postavljal sodnike.+ Ponižal bom vse tvoje sovražnike.+ Poleg tega ti povem: ‚Jehova ti bo zgradil hišo*.‘+
11 Ko pa se ti bodo dopolnili dnevi in boš šel k svojim praočetom,+ bom povzdignil tvojega potomca*, enega od tvojih sinov,+ in utrdil njegovo kraljestvo.+
12 Ta mi bo zgradil hišo,+ in jaz bom za vekomaj utrdil njegov prestol.+
13 Jaz bom njegov oče,+ on pa moj sin.+ Svoje srčne dobrotljivosti* mu ne bom odtegnil,+ kakor sem jo odtegnil tistemu, ki je bil pred teboj.+
14 Utrdil ga bom v svoji hiši+ in v svojem kraljestvu+ za vekomaj. Njegov prestol+ bo obstajal na veke.«‘«
15 Natan je vse te besede in celotno videnje povedal Davidu.+
16 Zatem je kralj David prišel, se usedel pred Jehova+ in rekel: »Kdo sem jaz,+ o Bog Jehova, in kaj je moja hiša,+ da si storil zame vse to?+
17 In kot da to še ni dovolj v tvojih očeh,+ o Bog,+ si govoril tudi o daljni prihodnosti+ hiše svojega služabnika. O Bog Jehova, name si gledal kot na uglednega človeka.+
18 Kaj ti lahko jaz, David, še rečem glede časti, ki jo izkazuješ svojemu služabniku,+ ko sam dobro poznaš svojega služabnika?+
19 O Jehova, zaradi svojega služabnika in po volji svojega srca+ si storil vse te velike stvari in razodel vsa ta velika dela.+
20 O Jehova, nihče ti ni enak+ in nihče ni Bog razen tebe.+ O tem priča vse, kar smo doslej slišali.
21 Kateri drug narod na zemlji je kakor tvoje ljudstvo Izrael?+ Njih si, o pravi Bog, odkupil kot svoje ljudstvo+ in sebi naredil ime z velikimi deli+ in strah zbujajočimi rečmi. Mar nisi drugih narodov izgnal+ izpred svojega ljudstva, ki si ga odkupil iz Egipta?
22 Svoje ljudstvo Izraela si ustanovil, da bi bilo tvoje ljudstvo+ na veke, in ti, o Jehova, si postal njegov Bog.+
23 In zdaj, o Jehova, naj se izpolni to, kar si govoril glede svojega služabnika in glede njegove hiše, in poskrbi, da to na vekomaj ostane. Stori, kar si govoril.
24 Naj se tvoje ime+ izkaže zvesto in naj bo poveličano+ na veke! Naj ljudje govorijo: ‚Jehova nad vojskami,+ Izraelov Bog,+ je res Bog nad Izraelom!‘+ Naj hiša tvojega služabnika Davida vekomaj ostane pred teboj.+
25 Ti, moj Bog, si namreč svojemu služabniku razodel, da mu boš zgradil hišo.+ Zato zdaj tvoj služabnik moli k tebi.
26 O Jehova, ti si pravi Bog+ in ti si svojemu služabniku obljubil nekaj dobrega.+
27 Zato te prosim, blagoslovi hišo svojega služabnika, da bo vekomaj stala pred teboj!+ Kar namreč ti, o Jehova, blagosloviš, ostane blagoslovljeno na veke.«+
