1. Mojzesova 18:1–33
18 Zatem se mu je Jehova prikazal+ pri velikih drevesih v Mámreju,+ ko je v največji dnevni vročini sedel pred vhodom šotora.+
2 Povzdignil je oči+ in nekoliko stran od sebe videl tri može. Ko jih je zagledal, jim je od vhoda šotora stekel naproti in se priklonil do tal.+
3 Nato je dejal: »Jehova, če sem si pridobil tvojo naklonjenost, prosim, nikar ne pojdi mimo svojega služabnika.+
4 Naj prinesejo malo vode, prosim, in vam umijejo noge.+ Potem se odpočijte pod drevesom.+
5 Dovolite mi, da grem po kos kruha, da si okrepčate srce,+ potem pa lahko greste naprej. Saj ste zato tudi prišli k svojemu služabniku.« In odvrnili so: »Dobro. Stori, kakor si rekel.«
6 Abraham je torej odhitel k Sari v šotor in ji rekel: »Hitro! Vzemi tri see* fine moke, zamesi testo in speci hlebce.«+
7 Zatem je Abraham tekel k čredi. Vzel je mladega in lepega bika ter ga dal služabniku, da ga je hitro pripravil.+
8 Nato je vzel masla in mleka ter mladega bika, ki ga je dal pripraviti, in vse to položil prednje.+ Medtem ko so jedli, je on stal poleg njih pod drevesom.+
9 Vprašali so ga: »Kje je tvoja žena Sara?«+ Odgovoril je: »Tukaj je, v šotoru!«+
10 Eden izmed njih je nato rekel: »Naslednje leto ob tem času se bom vrnil in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.«+ Sara pa je poslušala pri vhodu v šotor, ki je bil za njegovim hrbtom.
11 Abraham in Sara sta bila stara, že precej v letih,+ in Sara ni imela več menstruacije.+
12 Zato se je zasmejala sama pri sebi in si rekla:+ »Zdaj ko sem se postarala in je tudi moj gospod star, naj imam veselje?«+
13 Tedaj je Jehova Abrahamu dejal: »Zakaj se je Sara zasmejala in rekla: ‚Ali bom res rodila, zdaj ko sem se postarala?‘+
14 Ali je Jehovu kaj nemogoče?+ Ob določenem času se bom vrnil k tebi, naslednje leto ob tem času, in Sara bo imela sina.«
15 Sara pa je začela tajiti: »Nisem se smejala!« Bala se je namreč. Toda on je dejal: »Pač, smejala si se.«+
16 Nato so se možje odpravili in gledali tja dol proti Sódomi,+ Abraham pa je šel z njimi, da bi jih pospremil.+
17 In Jehova je rekel: »Ali naj skrivam pred Abrahamom, kaj bom storil?+
18 Iz Abrahama bo vendar nastal velik in mogočen narod in po njem bodo blagoslovljeni* vsi narodi na zemlji.+
19 Z njim sem se namreč spoznal zato, da bo zapovedal svojim sinovom in vsem svojim potomcem, naj hodijo po Jehovovi poti in ravnajo v skladu s pravičnostjo in pravico.+ Tako bom jaz, Jehova, zagotovo izpolnil Abrahamu to, kar sem zanj govoril.«+
20 Zatem je Jehova rekel: »Pritoževanje zoper Sódomo in Gomóro+ je res glasno in njun greh je zelo velik.+
21 Odločil sem se stopiti dol, da bom videl, ali res počnejo vse to, kar se sliši iz pritožb, ki so prišle do mene. Sam se želim prepričati o tem.«+
22 Tedaj sta se moža obrnila in se odpravila proti Sódomi. Jehova+ pa je še vedno stal pred Abrahamom.+
23 Abraham je pristopil in vprašal: »Ali boš res pokončal pravične skupaj s hudobnimi?+
24 Kaj, če je v mestu petdeset pravičnih? Ali ga boš pokončal? Ali ne boš prizanesel kraju zaradi teh petdesetih, ki so v njem?+
25 Ti ne bi nikoli tako ravnal, da bi usmrtil pravičnega skupaj s hudobnim, da bi se pravičnemu godilo enako kakor hudobnemu!+ Ti ne bi nikoli tako ravnal.+ Ali ne bo Sodnik vse zemlje storil to, kar je prav?«+
26 Jehova pa je odvrnil: »Če bom v Sódomi našel petdeset pravičnih, bom zaradi njih prizanesel vsemu kraju.«+
27 Toda Abraham je nadaljeval: »Jaz, ki sem prah in pepel,+ si dovoljujem govoriti z Jehovom.
28 Kaj, če jih petdesetim pravičnim manjka pet? Ali boš zaradi teh petih uničil vse mesto?« Bog pa je odgovoril: »Ne bom ga uničil, če jih tam najdem petinštirideset.«+
29 Toda Abraham je zopet spregovoril: »Kaj, če se jih tam najde štirideset?« In Bog je odvrnil: »Ne bom tega storil zaradi teh štiridesetih.«
30 Abraham pa je nadaljeval: »Naj se Jehova, prosim, nikar ne razjezi,+ ampak naj mi dovoli še nekaj reči:+ Kaj, če se jih tam najde trideset?« In Bog je odvrnil: »Ne bom tega storil, če jih bom tam našel trideset.«
31 Toda Abraham je še rekel: »Dovoljujem si govoriti z Jehovom:+ Kaj, če se jih tam najde dvajset?« In Bog je odvrnil: »Ne bom ga uničil zaradi teh dvajsetih.«+
32 Nazadnje je dejal: »Naj se Jehova, prosim, nikar ne razjezi,+ ampak naj mi dovoli, da govorim samo še tokrat:+ Kaj, če se jih tam najde deset?« In Bog je odvrnil: »Ne bom ga uničil zaradi teh desetih.«+
33 Zatem je Jehova+ nehal govoriti z Abrahamom in odšel. Abraham pa se je vrnil domov.
