1. Mojzesova 19:1–38

19  Angela pa sta zvečer prišla v Sódomo in pri sódomskih vratih je sedel Lot.+ Ko ju je zagledal, je vstal in jima šel naproti ter se priklonil z obrazom do tal.+  Dejal jima je: »Prosim, moja gospoda, ustavita se v hiši svojega služabnika, da prenočita in vama umijejo noge.+ Zgodaj zjutraj pa lahko vstaneta in odideta na pot.«+ Onadva pa sta odvrnila: »Ne, prenočila bova na trgu.«+  Toda bil je tako vztrajen,+ da sta se ustavila pri njem in stopila v njegovo hišo. Nato ju je obilno pogostil,+ spekel nekvašene kruhke+ in sta jedla.  Še preden pa sta lahko legla, so meščani, sódomski moški, od dečka do starca, vse ljudstvo, kot prava drhal obkolili hišo.+  Klicali so Lota in ga spraševali: »Kje sta moška, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da z njima občujemo.«+  Tedaj je Lot stopil ven k njim pred vhod ter za seboj zaprl vrata  in rekel: »Moji bratje, prosim vas, ne delajte slabega.+  Glejte, imam dve hčeri, ki še nista spali z moškim.+ Prosim vas, naj vam pripeljem njiju, in storite jima, kar hočete.+ Samo tema možema ne storite ničesar,+ saj sta prišla v zavetje* moje strehe.«+  Oni pa so odvrnili: »Umakni se stran!« In pristavili: »Ta je prišel sem kot tujec,+ pa se gre sodnika.+ Zdaj bomo tebi storili še kaj hujšega kakor njima.« In napadli so Lota in skoraj bi bili razbili vrata.+ 10  Tedaj sta moža iztegnila roke, potegnila Lota k sebi v hišo in zaprla vrata. 11  Moške, ki so bili pri vhodu hiše, pa sta udarila s slepoto,+ vse, od najmanjšega do največjega,+ tako da so bili od iskanja vrat čisto izčrpani.+ 12  Nato sta moža Lotu dejala: »Ali imaš tu še koga? Zete, sinove, hčere – vse, ki jih imaš v tem mestu, odpelji iz tega kraja!+ 13  Ta kraj bova namreč pokončala, ker je vpitje zoper njegove prebivalce, ki je prišlo do Jehova, zelo glasno.+ Zato naju je Jehova poslal pokončat mesto.«+ 14  Lot je torej šel ven, da bi se pogovoril s svojima zetoma, ki sta nameravala vzeti njegovi hčeri. Govoril jima je: »Vstanita! Pojdita iz tega kraja! Jehova bo namreč to mesto pokončal!«+ Toda zetoma se je zdelo, kot da se šali.+ 15  Ob zori pa sta angela začela Lota priganjati: »Vstani! Vzemi svojo ženo in hčeri, ki sta pri tebi,+ da ne boš umrl, ko bo mesto pokončano zaradi svoje pregrehe!«+ 16  On pa se je obotavljal.+ Toda Jehova je bil z njim sočuten,+ zato sta ga moža prijela za roko, kakor tudi njegovo ženo in hčeri, ter ga odpeljala ven in ga pustila zunaj mesta.+ 17  Kakor hitro pa sta jih pripeljala iz mesta, je eden od njiju dejal: »Beži, da si rešiš dušo!+ Ne oziraj se nazaj+ niti se ne ustavljaj nikjer v Jordanski pokrajini!+ Beži v gore, da ne boš umrl!«+ 18  Lot pa jima je rekel: »Prosim, Jehova, ne tja! 19  Tvoj služabnik si je pridobil tvojo naklonjenost.+ Z menoj si bil zelo dober*,+ ko si mi ohranil dušo pri življenju,+ toda zdaj te prosim – ne morem zbežati v gore, da me ne zadene nesreča in ne umrem.+ 20  Glej, tisto mesto je dovolj blizu, da lahko tja zbežim, in zate je to malenkost.+ Prosim te, daj da zbežim tja! Ali ni to zate malenkost? Tako bo moja duša ostala živa.«+ 21  Tedaj mu je dejal: »Glej, uslišal bom tvojo prošnjo+ in ne bom razdejal mesta, o katerem si govoril.+ 22  Pohiti! Zbeži tja, ker ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja!«+ Zato je mesto poimenoval Zóar*.+ 23  Sonce je že vzšlo nad deželo, ko je Lot prispel v Zóar.+ 24  Tedaj je Jehova storil, da sta nad Sódomo in Gomóro začela deževati žveplo in ogenj od Jehova z neba.+ 25  Tako je razdejal ti mesti, vso Jordansko pokrajino, vse prebivalce mest in zemeljsko rastlinje.+ 26  Lotova žena pa, ki je šla za njim, se je ozrla nazaj, in postala je solnat steber.+ 27  Abraham je zgodaj zjutraj odšel na kraj, kjer je bil stal pred Jehovom.+ 28  Pogledal je dol proti Sódomi in Gomóri, proti vsej Jordanski pokrajini, in imel je kaj videti. Z zemlje se je dvigoval gost dim, podoben dimu, ki se dviga iz opekarske peči.+ 29  Ko je Bog uničeval mesta Jordanske pokrajine, se je spomnil Abrahama, tako da je Lota poslal proč od razdejanja, ko je pokončeval mesta blizu kraja, kjer je Lot prebival.+ 30  Kasneje je Lot odšel iz Zóarja in se skupaj s hčerama naselil v gorah,+ ker se je v Zóarju bal prebivati.+ Tako se je naselil v neki votlini, on in njegovi hčeri. 31  Nato je starejša, prvorojenka, rekla mlajši: »Najin oče je star in v tej deželi ni nobenega moškega, ki bi imel z nama spolne odnose, kot je to v navadi po vsej zemlji.+ 32  Pridi, dajva očetu piti vina+ in leziva z njim in tako ohraniva očetov rod.«+ 33  Tako sta tiste noči dajali očetu piti vina.+ Nato je prišla prvorojenka in legla s svojim očetom, toda ta ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. 34  Naslednjega dne je starejša rekla mlajši: »Glej, prejšnjo noč sem jaz ležala z očetom. Dajva mu tudi nocoj piti vina. Nato pa pojdi ti in lezi z njim, da tako ohraniva očetov rod.« 35  Tako sta tudi te noči dajali očetu piti vina. Nato je mlajša vstala in legla z njim, toda on ni zaznal, ne ko je legla ne ko je vstala. 36  Tako sta obe Lotovi hčeri zanosili s svojim očetom.+ 37  Čez čas je starejša rodila sina in mu dala ime Moáb*.+ Ta je oče teh, ki so danes poznani kot Moábci.+ 38  Tudi mlajša je rodila sina in mu dala ime Ben Amí*. Ta je oče teh, ki so danes poznani kot Amónovi sinovi.+

Opombe

Dobesedno »v senco«.
Ali »Izkazal si mi veliko srčno dobrotljivost«. Na tem mestu uporabljena hebrejska beseda hésed se nanaša na dobrotljivost, ki jo vzgibava ljubezen. Lahko se prevede tudi z »zvestovdana ljubezen«.
»Zóar« pomeni »majhnost«.
»Moáb« pomeni »od očeta«.
»Ben Amí« pomeni »sin mojega ljudstva«, namreč sin mojih sorodnikov.