1. Mojzesova 31:1–55
31 Čez čas je Jakob slišal, da Labanovi sinovi govorijo: »Jakob je našemu očetu pobral vse imetje in iz očetovega premoženja si je nakopičil vse to bogastvo.«+
2 Pa tudi Labanu je na obrazu videl, da ni do njega takšen, kakršen je bil prej.+
3 Nazadnje je Jehova Jakobu rekel: »Vrni se v deželo svojih očetov in k svojim sorodnikom,+ in jaz bom s teboj.«+
4 Tedaj je Jakob dal poklicati Rahelo in Lejo na polje k čredi
5 in jima dejal:
»Na obrazu vajinega očeta vidim, da do mene ni več takšen, kakršen je bil prej,+ toda Bog mojega očeta je z menoj.+
6 Dobro vesta, da sem vajinemu očetu služil z vso močjo.+
7 On pa me je skušal prevarati in mi plačilo desetkrat spremenil, toda Bog mu ni dovolil, da bi mi škodoval.+
8 Če je denimo rekel: ‚Lisaste naj bodo tvoje plačilo‘, tedaj je vsa drobnica rojevala lisaste. Če pa je rekel: ‚Progaste naj bodo tvoje plačilo‘, je vsa drobnica rojevala progaste.+
9 Tako je Bog jemal čredo vajinemu očetu in jo dajal meni.+
10 Ravno v času, ko se je drobnica gonila, pa sem v sanjah povzdignil oči in videl,+ da so se s samicami parili kozli, ki so progasti, lisasti in pisani.+
11 Tedaj mi je angel pravega Boga v sanjah rekel: ‚Jakob!‘ In odvrnil sem mu: ‚Tu sem!‘+
12 Nato je nadaljeval: ‚Povzdigni, prosim, oči in poglej kozle, ki se parijo s samicami. Vsi so progasti, lisasti in pisani, saj sem videl vse, kar ti dela Laban.+
13 Jaz sem pravi Bog, ki se ti je prikazal v Betelu,+ v kraju, kjer si pomazilil spomenik+ in kjer si se mi zaobljubil.+ Vstani zdaj, odidi iz te dežele in se vrni v svojo rojstno deželo.‘«+
14 Rahela in Leja pa sta mu odgovorili: »Ali sploh še imava delež pri dediščini v očetovi hiši?+
15 Ali nisva zanj tujki, ko pa naju je prodal in celo živi od denarja, ki ga je za naju dobil?+
16 Vse bogastvo, ki ga je Bog vzel najinemu očetu, je namreč najino in najinih otrok.+ Stori torej zdaj vse, kar ti je Bog rekel.«+
17 Tedaj je Jakob vstal in posadil otroke in ženi na kamele,+
18 vzel vso svojo čredo in vse imetje, ki si ga je pridobil,+ čredo, ki si jo je pridobil v Padán Arámu, in se odpravil k svojemu očetu Izaku v kánaansko deželo.+
19 Laban pa je bil takrat odsoten, saj je šel strič svoje ovce, in Rahela mu je medtem ukradla hišne bogove.+
20 Tako je Jakob ukanil Sirca Labana, ker mu ni povedal, da bo odšel.
21 Pobegnil je torej in z vsem, kar je imel, prečkal Reko*.+ Nato je krenil proti gileádskemu gorovju.+
22 Po treh dneh so Labanu sporočili, da je Jakob pobegnil.
23 Vzel je torej svoje može in ga zasledoval+ sedem dni hoda daleč ter ga dohitel v gileádskem gorovju.
24 Tedaj je k Sircu Labanu+ ponoči v sanjah+ prišel Bog in mu rekel: »Glej, da ne boš z Jakobom govoril ne dobrega ne slabega!«+
25 Tako je Laban dospel do Jakoba. Ta je bil postavil šotor v gileádskem gorovju in na istem predelu je tudi Laban postavil tabor svojim možem.
26 Nato je Laban Jakobu rekel: »Kaj si storil? Zakaj si me ukanil in mi odpeljal hčeri, kakor bi bili vojni ujetnici?+
27 Zakaj si na skrivaj pobegnil in me ukanil, namesto da bi mi povedal in bi te odposlal veselo in s pesmimi,+ s tamburinom in harfo?+
28 Nisi mi dal priložnosti, da bi poljubil otroke in svoji hčeri.+ Res si ravnal nespametno.
29 Lahko bi vam storil kaj hudega,+ toda Bog vašega očeta mi je sinoči takole rekel: ‚Glej, da ne boš z Jakobom govoril ne dobrega ne slabega.‘+
30 Če pa si že odšel, ker si močno hrepenel po hiši svojega očeta, zakaj si ukradel moje bogove?«+
31 Jakob pa je Labanu odgovoril: »Bal sem se.+ Rekel sem si namreč: ‚Lahko bi mi s silo vzel svoji hčeri.‘
32 Tisti, pri katerem boš našel svoje bogove, naj ne ostane živ.+ Vpričo naših mož preišči vse, kar imam pri sebi, in če jih najdeš, jih vzemi.«+ Toda Jakob ni vedel, da jih je ukradla Rahela.+
33 Laban je torej šel v Jakobov šotor, Lejin šotor in v šotor obeh suženj,+ vendar jih ni našel. Nazadnje je iz Lejinega šotora šel še v Rahelinega.
34 Rahela pa je predtem hišne bogove položila v košaro, kakršno so ženske imele za ježo na kamelah, ter se nanje usedla. Laban pa je preiskal ves šotor, vendar jih ni našel.
35 Tedaj je svojemu očetu rekla: »Naj se ne razvname jeza v očeh mojega gospoda,+ ker ne morem vstati pred teboj, saj se mi godi, kakor se dogaja ženskam.«+ On pa je še naprej temeljito iskal, toda hišnih bogov ni našel.+
36 Tedaj se je Jakob razjezil+ in se začel prepirati z Labanom. Rekel mu je: »V čem sem ti bil nepokoren?+ Kaj sem zagrešil, da me tako vneto zasleduješ?+
37 Ali si zdaj, ko si preiskal vse moje stvari, našel kaj, kar bi bilo iz tvoje hiše?+ Postavi to sem, pred moje in svoje može,+ pa naj oni razsodijo med nama.+
38 Pri tebi sem bil dvajset let. Tvoje ovce in koze niso splavljale+ in ovnov iz tvoje črede nisem jedel.
39 Raztrganih živali ti nisem nosil.+ Sam sem trpel škodo. Naj je kdo katero ukradel podnevi ali ponoči, si jo zahteval iz mojih rok.+
40 Podnevi me je ubijala vročina, ponoči pa mraz. Spanec mi je bežal izpred oči.+
41 Tako sem bil v tvoji hiši dvajset let. Štirinajst let sem ti služil za tvoji hčeri in šest let za tvojo čredo. Ti pa si mi desetkrat spremenil plačilo.+
42 Če ne bi bil z menoj Bog mojega očeta,+ Abrahamov Bog in Izakov Strah,+ bi me ti zdaj odpustil praznih rok. Bog pa je videl mojo nesrečo in to, kako naporno sem delal s svojimi rokami, zato te je sinoči opomnil.«+
43 Laban pa je Jakobu odgovoril: »To sta moji hčeri, to so moji otroci in to je moja čreda in vse, kar vidiš, pripada meni in mojima hčerama. Le kaj naj bi danes storil njima ali otrokom, ki sta jih rodili?
44 Dajva, skleniva zavezo,+ jaz in ti, da bo za pričo med menoj in teboj.«+
45 Jakob je torej vzel kamen in ga postavil pokonci kot spomenik.+
46 Nato je Jakob možem dejal: »Naberite kamenja!« In nabrali so kamenje ter ga zložili v kup.+ Nato so na tem kupu jedli.
47 Laban ga je poimenoval Jegár Sahadúda*, Jakob pa Gileád*.
48 Laban je rekel: »Ta kup je danes priča med menoj in teboj.« Zato ga je Jakob poimenoval Gileád+
49 in Mícpa*, ker je Laban dejal: »Naj Jehova straži med menoj in teboj, ko ne bova videla drug drugega.+
50 Če boš grdo ravnal z mojima hčerama+ in si boš poleg njiju vzel še drugih žena, vedi tole: četudi tega ne bo videl noben človek, bo to videl Bog, ki je priča med menoj in teboj.«+
51 Laban je Jakobu še rekel: »Poglej ta kup in spomenik, ki sem ju postavil za znamenje zaveze med menoj in teboj.
52 Ta kup je priča in spomenik pričuje,+ da ne bom šel čez ta kup proti tebi in da tudi ti ne boš šel čez ta kup in mimo tega spomenika proti meni s slabim namenom.+
53 Naj Abrahamov bog*,+ Náhorjev bog,+ bog njunega očeta, razsoja med nama.« Jakob pa je prisegel pri Strahu svojega očeta Izaka.+
54 Nato je Jakob na gori daroval žrtev in povabil svoje može, da bi jedli.+ Jedli so torej in na gori tudi prenočili.
55 Laban pa je zjutraj zgodaj vstal, poljubil+ otroke in svoji hčeri in jih blagoslovil.+ Potem je Laban odšel in se vrnil domov.+
Opombe
^ To je Évfrat.
^ Aramejski (sirski) izraz, ki pomeni »kup pričevanja«.
^ Hebrejski izraz, ki pomeni »kup pričevanja«.
^ Hebrejski izraz, ki pomeni »stražni stolp«.
^ Ali »bogovi«. Hebrejska beseda je v množini verjetno zato, ker je Sirec Laban verjel v hišne bogove.
