1. Mojzesova 37:1–36
37 Jakob pa je ostal v kánaanski deželi, deželi, v kateri se je kot tujec naselil že njegov oče.+
2 To so dogodki iz Jakobovega življenja.
Ko je bilo Jožefu+ sedemnajst let, je s svojimi brati čuval čredo ovc.+ Ker je bil še otrok, je bil skupaj s sinovi Bílhe+ in Zílpe,+ očetovih žena. In Jožef je o njih svojemu očetu prinesel slabo poročilo.+
3 Jožef se je Izraelu rodil v starosti, zato ga je ta imel rajši kot vse druge sinove.+ Narediti mu je dal dolgo progasto obleko z rokavi.+
4 Ko pa so bratje videli, da ima oče njega rajši kot vse njih, njegove brate, so ga zasovražili+ in se z njim niso mogli mirno pogovarjati.+
5 Zatem je imel Jožef sanje. Povedal jih je svojim bratom,+ in ti so v tem našli še dodaten razlog, da ga sovražijo.
6 Rekel jim je: »Poslušajte, prosim, kaj se mi je sanjalo.+
7 Bili smo sredi polja in vezali snope, ko je moj snop vstal in stal pokonci. Vaši snopi pa so mojega obkrožili in se mu priklanjali.«+
8 Tedaj so mu bratje rekli: »Ali nam hočeš zakraljevati?+ Ali nam hočeš zagospodovati?«+ Tako so v teh sanjah in njegovih besedah videli še razlog več, da ga sovražijo.
9 Nato je imel še ene sanje in tudi te je povedal svojim bratom: »Spet sem imel sanje. Videl sem, kako se mi priklanjajo sonce, luna in enajst zvezd.«+
10 Tako kot bratom pa jih je povedal tudi svojemu očetu, in oče ga je pokaral:+ »Kaj naj pomeni to, kar si sanjal? Mar bomo jaz, tvoja mati in bratje res prišli in se ti do tal klanjali?«
11 Njegovi bratje so postali nanj ljubosumni,+ toda oče je njegove besede ohranil v spominu.+
12 Nekoč pa so njegovi bratje šli past drobnico svojega očeta v bližino Síhema.+
13 Čez čas je Izrael Jožefu rekel: »Tvoji bratje čuvajo drobnico blizu Síhema, mar ne? Pridi, naj te pošljem k njim.« In odgovoril je: »Tu sem!«+
14 Rekel mu je torej: »Pojdi, prosim, in poglej, ali so tvoji bratje živi in zdravi in ali je z drobnico vse v redu, pa mi pridi povedat.«+ Tedaj ga je odposlal iz hebrónske nižine,+ in Jožef* je odšel proti Síhemu.
15 Pozneje ga je neki moški našel, da je taval po polju. Vprašal ga je: »Kaj iščeš?«
16 Odgovoril je: »Svoje brate iščem. Povej mi, prosim, ali morda veš, kje čuvajo drobnico?«
17 Moški je odvrnil: »Odšli so od tod. Slišal sem jih namreč reči: ‚Pojdimo v Dotán.‘« Jožef je torej šel naprej za brati in našel jih je pri Dotánu.
18 Že od daleč so ga zagledali, in še preden se jim je približal, so začeli kovati zaroto proti njemu, da ga umorijo.+
19 Drug drugemu so govorili: »Glejte! Tisti sanjač prihaja.+
20 Dajmo, ubijmo ga in vrzimo v enega od vodnjakov.+ Rekli bomo, da ga je požrla krvoločna zver.+ Bomo videli, kaj bo potem ostalo od njegovih sanj.«
21 Ko je to slišal Rúben, ga je skušal rešiti iz njihovih rok.+ Rekel je: »Ne umorimo ga*.«+
22 Rúben jim je še rekel: »Ne prelivajte krvi!+ Vrzite ga v vodnjak, ki je v pustinji! Ne dvigajte rok nadenj!«+ Nameraval ga je namreč rešiti iz njihove roke, da bi ga vrnil očetu.
23 Tako so bratje Jožefu, takoj ko je ta prišel do njih, slekli dolgo obleko, dolgo progasto obleko, ki jo je imel na sebi,+
24 ter ga prijeli in vrgli v vodnjak.+ Ravno takrat je bil vodnjak prazen, v njem ni bilo vode.
25 Nato pa so se usedli in jedli.+ Ko so povzdignili oči in pogledali, so videli karavano Izmaelcev,+ ki je prihajala iz Gileáda. S kamelami so v Egipt prevažali dišečo smolo*, balzam in smolnato lubje.+
26 Tedaj je Juda bratom rekel: »Kakšno korist bi imeli od tega, če bi brata ubili in skrili njegovo kri?+
27 Dajmo, prodajmo ga Izmaelcem!+ Ne dvigajmo rok nadenj!+ Saj je vendar naš brat, naše meso.« In poslušali so svojega brata.+
28 Možje, madijánski trgovci,+ so torej prišli mimo. Tako so bratje Jožefa izvlekli iz vodnjaka+ in ga prodali Izmaelcem za dvajset šeklov srebra.+ In ti so Jožefa nazadnje pripeljali v Egipt.
29 Ko se je Rúben pozneje vrnil k vodnjaku in Jožefa ni bilo v njem, si je raztrgal oblačila.+
30 Vrnil se je k svojim drugim bratom in vzkliknil: »Otroka ni več! Jaz pa, kaj naj zdaj storim?«+
31 Vzeli so Jožefovo dolgo obleko, zaklali kozla in nato obleko večkrat pomočili v kri.+
32 Potem so to dolgo progasto obleko poslali svojemu očetu skupaj s sporočilom: »To smo našli. Prosimo te, poglej, ali je to dolga obleka tvojega sina ali ni.«+
33 Ko jo je bolje pogledal, je vzkliknil: »Res je, to je sinova obleka! Krvoločna zver ga je požrla!+ Raztrgan, raztrgan je Jožef!«+
34 Tedaj si je Jakob raztrgal oblačila, si okoli bokov nadel raševino in žaloval za svojim sinom mnogo dni.+
35 Vsi njegovi sinovi in hčere so ga prihajali tolažit,+ on pa je tolažbo zavračal in govoril:+ »Žalujoč bom šel k sinu v šeól*!« In oče je še naprej jokal za njim.
36 Madijánci pa so ga prodali v Egipt faraonovemu dvorjanu Potifárju,+ poveljniku telesne straže.+
