1. Mojzesova 43:1–34
43 Lakota pa je deželo hudo pestila.+
2 Zato jim je oče, ko so pojedli žito, ki so ga bili prinesli iz Egipta,+ rekel: »Pojdite spet in nam kupite malo hrane.«+
3 Juda pa mu je dejal:+ »Tisti mož nas je resno opozoril: ‚Nikar mi ne hodite pred oči, če ne boste imeli s seboj svojega brata.‘+
4 Če pustiš, da gre naš brat z nami,+ bomo šli in ti kupili hrano.
5 Če pa ga ne pustiš, ne bomo šli, saj nam je tisti mož rekel: ‚Nikar mi ne hodite pred oči, če ne boste imeli s seboj svojega brata.‘«+
6 Izrael je vzkliknil:+ »Zakaj ste mi storili to hudo, da ste možu povedali, da imate še enega brata?«
7 Oni pa so rekli: »Mož je o nas in naših sorodnikih kar naravnost spraševal: ‚Ali vaš oče še živi?+ Ali imate še kakega brata?‘ Odgovorili smo mu pač tako, kot je.+ Kako naj bi vedeli, da bo rekel ‚Pripeljite svojega brata‘?«+
8 Nazadnje je Juda svojemu očetu Izraelu dejal: »Pusti fanta, naj gre z menoj,+ da lahko gremo in tako ostanemo živi,+ da ne pomremo ne mi, ne ti, ne naši otročiči.+
9 Jaz jamčim zanj.+ Iz moje roke ga zahtevaj.+ Če ti ga ne pripeljem in ga ne postavim predte, bom do konca življenja nosil na sebi greh, ki sem ga storil zoper tebe.
10 Sicer pa, če se ne bi toliko obotavljali, bi lahko zdaj prišli že dvakrat tja in nazaj.«+
11 Tedaj jim je njihov oče Izrael rekel: »Če je tako,+ storite tole: napolnite vreče z najboljšimi pridelki dežele in jih nesite tistemu možu v dar:+ malo balzama,+ malo medu,+ dišeče smole* in smolnatega lubja,+ pistacij in mandeljnov.+
12 S seboj vzemite tudi dvojno vsoto denarja. Denar, ki je bil vrnjen na vrhu vaših vreč, nesite nazaj.+ Mogoče je bila pomota.+
13 Vzemite tudi svojega brata ter vstanite in se vrnite k tistemu možu.
14 Naj Vsemogočni Bog stori, da se vas tisti mož usmili+ in izpusti drugega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, če že moram ostati brez otrok, bom pač ostal brez njih!«+
15 Možje so torej vzeli darilo, dvojno vsoto denarja in Benjamina, nato pa vstali in se odpravili v Egipt ter stopili pred Jožefa.+
16 Ko je Jožef videl, da je z njimi Benjamin, je oskrbniku svoje hiše nemudoma rekel: »Pelji može v hišo ter zakolji živali in vse pripravi za obed.+ Ti možje bodo namreč opoldne jedli z menoj.«
17 Mož je brž storil, kakor mu je Jožef naročil,+ in odpeljal može v Jožefovo hišo.
18 Možje pa so se prestrašili, ker so jih odpeljali v Jožefovo hišo,+ in so rekli: »Sem so nas pripeljali zaradi denarja, ki nam je bil zadnjič vrnjen v vrečah. Hočejo se spraviti na nas, nas napasti, nam pobrati osle in nas vzeti za sužnje!«+
19 Zato so pristopili k oskrbniku Jožefove hiše in ga pri vhodu v hišo ogovorili.
20 Dejali so mu: »Oprosti, gospod! Že zadnjič smo prišli kupit hrano.+
21 Toda ko smo prispeli do prenočišča+ in razvezali vreče, smo na vrhu vsake našli ves svoj denar. Zdaj bi ga torej radi vrnili.+
22 S seboj pa smo prinesli še več denarja, da bi kupili hrano. Res ne vemo, kdo nam je dal denar v vreče.«+
23 On pa je odvrnil: »Vse je v redu, ne bojte se.+ Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v vreče.+ Prejel sem vaš denar.« Potem jim je pripeljal Símeona.+
24 Nato jih je mož pripeljal v Jožefovo hišo in jim dal vode, da so si umili noge,+ ter prinesel krmo za njihove osle.+
25 Sami pa so poskrbeli, da je bilo do poldneva, ko naj bi prišel Jožef, darilo+ pripravljeno. Slišali so namreč, da bodo tam jedli.+
26 Ko je torej Jožef prišel domov, so v hišo prinesli darilo in mu ga izročili. Pokleknili so pred njim in se priklonili do tal.+
27 Vprašal jih je, ali jim gre dobro,+ in še rekel: »Kaj pa vaš ostareli oče, o katerem ste mi govorili, ali mu gre dobro? Ali je še živ?«+
28 Odgovorili so mu: »Tvojemu služabniku, našemu očetu, gre dobro. Še je živ.« Nato so se mu še enkrat priklonili.+
29 Ko je povzdignil oči in zagledal svojega brata Benjamina, sina svoje matere,+ je vprašal: »Ali je to vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili?«+ In dodal: »Naj ti bo Bog milosten,+ moj sin.«
30 Tedaj je Jožef hitro odšel, saj so ga čustva do brata premagala+ in je bil na tem, da se zjoka. Vstopil je v eno od sob, kjer je bil lahko sam, in ulile so se mu solze.+
31 Potem si je umil obraz in prišel ven. Obvladoval se je in naročil:+ »Prinesite jed.«+
32 Postregli so posebej njemu, posebej njim in posebej Egipčanom, ki so jedli z njim. Egipčani namreč niso mogli jesti s Hebrejci, ker se jim to gnusi.+
33 Posedli so jih pred njim, in sicer po vrsti, od prvorojenca glede na njegovo pravico, ki jo ima kot prvorojenec,+ pa do najmlajšega. Oni so se samo začudeno gledali.
34 In pošiljal jim je jedi, ki so bile pred njim, Benjaminu pa je odmerjal petkrat več jedi kakor vsem drugim.+ Tako so skupaj z njim pili in se gostili do sitega.+
Opombe
^ Dobesedno »ladanuma«.
