1. Mojzesova 45:1–28
45 Tedaj se Jožef ni mogel več obvladovati vpričo vseh, ki so stali pri njem.+ Zato je zaklical: »Pojdite vsi ven!« Tako ni bilo nikogar pri Jožefu, ko se je dal spoznati svojim bratom.+
2 Glasno je zajokal,+ da so ga slišali Egipčani, slišala pa je tudi faraonova hiša.
3 Nazadnje je bratom rekel: »Jaz sem Jožef. Ali je moj oče še živ?« Toda bratje mu sploh niso mogli odgovoriti, saj so bili prestrašeni.+
4 Zato je Jožef svojim bratom dejal: »Pridite bliže, prosim.« In prišli so bliže.
Nato je rekel: »Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt.+
5 Toda nikar si ne ženite k srcu+ in se ne jezite nase, ker ste me prodali sem. Bog me je namreč poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju.+
6 To je namreč drugo leto, ko na zemlji vlada lakota.+ Oralo in želo pa se ne bo še pet let.+
7 Zato me je Bog poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju z veličastno rešitvijo, da vaše družine ne bi izumrle*.+
8 Niste me torej vi poslali sem,+ temveč pravi Bog, da me postavi za očeta+ faraonu in za gospodarja vse njegove hiše ter za upravitelja v vsej egiptovski deželi.
9 Hitro pojdite k mojemu očetu in mu recite: ‚Tako pravi tvoj sin Jožef: »Bog me je postavil za gospodarja vsega Egipta.+ Pridi k meni, ne odlašaj!
10 Prebival boš v góšenski pokrajini+ in boš blizu mene, ti in tvoji sinovi in sinovi tvojih sinov ter tvoja drobnica, živina in vse, kar imaš.
11 Tam te bom oskrboval s hrano, da ti in tvoja hiša ne obubožata, pa tudi nič, kar je tvojega, ne propade.+ Lakota bo namreč trajala še pet let.«‘
12 Vaše oči in oči mojega brata Benjamina lahko vidijo, da vam to govorijo moja usta.+
13 Zato povejte mojemu očetu za vso slavo, ki jo uživam v Egiptu, in vse, kar ste videli. Pohitite torej in mi očeta pripeljite sem.«
14 Tedaj se je oklenil svojega brata Benjamina okrog vratu in jokal. Tudi Benjamin ga je objel in jokal.+
15 Potem je poljubil še vse druge svoje brate in se ob njih razjokal.+ Nato so bratje spregovorili z njim.
16 V faraonovi hiši so slišali novico: »Jožefovi bratje so prišli!« Faraonu in vsem njegovim služabnikom se je to zdelo dobro.+
17 Zato je faraon Jožefu dejal: »Reci svojim bratom: ‚Tako storite: otovorite svojo živino in pojdite v kánaansko deželo+
18 ter vzemite svojega očeta in svoje družine in pridite k meni, da vam dam, kar je dobrega v egiptovski deželi, in jedli boste najboljše v deželi.‘+
19 Naroči jim torej:+ ‚Tako storite: iz egiptovske dežele si vzemite vozove+ za svoje otroke in za žene, na enega od njih pa dajte še svojega očeta in pridite sem.+
20 Vaše oči naj ne žalujejo za vašimi stvarmi,+ zakaj vse, kar je dobrega v egiptovski deželi, je vaše.‘«+
21 Izraelovi sinovi so storili tako. In Jožef jim je dal vozove, kakor mu je faraon naročil, ter živeža+ za na pot.
22 Vsakemu od njih je dal novo oblačilo,+ Benjaminu pa je dal tristo šeklov srebra in pet novih oblačil.+
23 Očetu je poslal deset oslov, otovorjenih z egiptovskimi dobrinami, in deset oslic, otovorjenih z žitom, kruhom in živežem, da bi imel to za na pot.
24 Odpravil je torej svoje brate, in ti so odšli. Rekel jim je še: »Ne prepirajte se med potjo!«+
25 Odšli so torej iz Egipta in nazadnje prispeli v kánaansko deželo k svojemu očetu Jakobu
26 in mu o vsem poročali: »Jožef je še živ in je celo upravitelj vse egiptovske dežele!«+ Toda njemu je srce otrpnilo, ker jim ni verjel.+
27 Ko pa so očetu Jakobu ponovili vse besede, ki jim jih je Jožef rekel, in je sam videl vozove, ki jih je Jožef poslal, da bi ga pripeljali, je njegov duh oživel.+
28 Izrael je tedaj vzkliknil: »Zdaj verjamem! Moj sin Jožef je še živ! Naj zdaj grem, da ga vidim, preden umrem!«+
Opombe
^ Ali »da vam obvaruje ostanek na zemlji«.
