1. Mojzesova 50:1–26
50 Tedaj se je Jožef vrgel na obraz svojega očeta,+ jokal za njim in ga poljubljal.+
2 Potem je svojim služabnikom, zdravnikom, zapovedal, naj očeta balzamirajo.+ Zdravniki so torej Izraela balzamirali,
3 za kar so potrebovali celih štirideset dni. Toliko časa namreč ponavadi potrebujejo za balzamiranje. In Egipčani so jokali za njim sedemdeset dni.+
4 Ko so se dnevi objokovanja iztekli, je Jožef pred vsemi na faraonovem dvoru spregovoril: »Če sem si pridobil vašo naklonjenost,+ povejte, prosim, faraonu:
5 ‚Moj oče me je zaprisegel z besedami:+ »Glej, umiram.+ Pokoplji me v mojem grobu, ki sem ga izkopal v kánaanski deželi.«+ In zdaj mi, prosim, dovoli, da grem gor in pokopljem očeta, nato pa se bom vrnil.‘«
6 In faraon je rekel: »Pojdi in pokoplji svojega očeta, tako kakor te je sam zaprisegel.«+
7 Tako je šel Jožef pokopat svojega očeta. Z njim so šli tudi vsi faraonovi služabniki, starešine+ z dvora, vsi starešine egiptovske dežele,
8 vsi iz Jožefove hiše, njegovi bratje in vsi iz hiše njegovega očeta.+ V góšenski pokrajini so pustili samo majhne otroke ter drobnico in živino.
9 Z njim so šli tudi vozovi+ in konjeniki, tako da je bil sprevod zelo velik.
10 Prišli so do mlatišča+ Atád, ki je ob Jordanu,+ ter začeli zelo močno in glasno vpiti od žalosti. Jožef pa je pripravil sedemdnevno žalovanje za svojim očetom.+
11 Ko so prebivalci dežele, Kanaánci, videli žalovanje na mlatišču Atád, so vzkliknili: »To je veliko žalovanje Egipčanov!« Zato so ta kraj ob Jordanu poimenovali Abél Mizrájim*.+
12 Sinovi so z Jakobom storili natanko tako, kakor jim je bil sam zapovedal.+
13 Prepeljali so ga torej v kánaansko deželo in ga pokopali v votlini na polju Mahpéla, ki leži nasproti Mámreju, na polju, ki ga je Abraham kupil za grob od Hetéjca Efróna.+
14 Jožef se je potem, ko je pokopal očeta, vrnil v Egipt. Vrnili so se tudi njegovi bratje in vsi, ki so šli z njim pokopat njegovega očeta.
15 Jožefovi bratje so po smrti svojega očeta začeli med seboj govoriti: »Morda nas Jožef še vedno sovraži+ in nam bo povrnil za vse hudo, ki smo mu ga prizadejali.«+
16 Zato so Jožefu prenesli tole zapoved: »Tvoj oče je pred smrtjo zapovedal:
17 ‚Jožefu povejte: »Rotim te, oprosti,+ prosim, svojim bratom hudodelstvo in greh, ki so ga zagrešili, ko so ti prizadejali hudo.«‘+ In zdaj te prosimo, da oprostiš služabnikom Boga tvojega očeta njihovo hudodelstvo.«+ Ob teh besedah je Jožef planil v jok.
18 Zatem so prišli še njegovi bratje, padli predenj in rekli: »Tvoji sužnji smo!«+
19 Tedaj jim je Jožef rekel: »Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga?+
20 Vi ste mi res hoteli povzročiti hudo. Toda Bog je to obrnil v dobro, da naredi to, kar se vidi danes: da ohrani pri življenju mnogo ljudi.+
21 Ne bojte se torej! Vas in vaše otroke bom še naprej oskrboval s hrano.«+ S temi pomirjujočimi besedami jih je potolažil.
22 Jožef je še naprej živel v Egiptu, z njim pa tudi vsi iz hiše njegovega očeta. Živel je sto deset let.
23 Tako je Jožef videl še Éfraimove vnuke,+ pa tudi sinove Manásejevega sina Mahírja.+ Vsi ti so bili vzgojeni na Jožefovih kolenih.+
24 Nazadnje je Jožef svojim bratom rekel: »Kmalu bom umrl. Toda Bog se bo gotovo ozrl na vas+ in vas iz te dežele popeljal v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu.«+
25 Zato je Jožef Izraelove sinove zaprisegel: »Bog se bo gotovo ozrl na vas. Tedaj odnesite moje kosti od tod.«+
26 Jožef je zatem umrl v starosti sto deset let. V Egiptu so ga balzamirali+ in položili v krsto.
Opombe
^ »Abél Mizrájim« pomeni »žalovanje Egipčanov«. »Mizrájim« je hebrejsko ime za Egipt.
