2. Mojzesova 10:1–29
10 Nato je Jehova Mojzesu dejal: »Pojdi k faraonu. Pustil sem namreč, da je njegovo srce in srce njegovih služabnikov postalo nedovzetno,+ zato da bi pred njim storil svoja znamenja+
2 in da bi lahko ti svojemu sinu in sinu svojega sina pripovedoval o tem, kako zelo sem udaril Egipčane, in o znamenjih, ki sem jih izvršil med njimi.+ Tedaj boste vedeli, da sem jaz Jehova.«+
3 Tako sta Mojzes in Aron šla k faraonu ter mu dejala: »Takole pravi Jehova, Bog Hebrejcev: ‚Kako dolgo se mi še ne boš hotel podrediti?+ Pusti mojemu ljudstvu oditi, da bi mi služilo.
4 Če ga namreč ne boš izpustil, bom jutri nad tvojo deželo poslal kobilice.+
5 Te bodo prekrile površje zemlje, tako da zemlje ne bo mogoče videti. Pojedle vam bodo to, kar je ostalo, česar vam toča ni uničila. Objedle vam bodo vsako drevo, ki raste na polju.+
6 Polne jih bodo vaše hiše, hiše vseh vaših služabnikov in hiše v vsem Egiptu. Česa takega niso videli ne vaši očetje ne očetje vaših očetov, odkar živijo na teh tleh do današnjega dne.‘«+ Tedaj se je obrnil in odšel od faraona.+
7 Potem so faraonu njegovi služabniki dejali: »Kako dolgo nam bo ta človek v zanko?+ Pusti tem ljudem oditi, da bodo služili Jehovu, svojemu Bogu. Kaj še ne vidiš, da je Egipt propadel?«+
8 Tako so Mojzesa in Arona privedli nazaj k faraonu, in on jima je rekel: »Pojdite, služite Jehovu, svojemu Bogu.+ Kdo vse pa bo šel?«
9 Mojzes je odgovoril: »Z nami bodo šli mladi in stari. Odpravili se bomo s svojimi sinovi in hčerami,+ z ovcami in govedom,+ da bomo obhajali praznik v čast Jehovu.«+
10 On pa jima je odvrnil: »Če bom vam in vašim otrokom kdaj dovolil oditi, potem je Jehova res z vami!+ Ne, očitno naklepate nekaj hudega.+
11 Ne tako! Pojdite vi, moški, in služite Jehovu, saj ste to tudi hoteli doseči.« Tedaj so ju izgnali izpred faraona.+
12 Nato je Jehova Mojzesu rekel: »Iztegni+ roko nad egiptovsko deželo, da bodo nadnjo prišle kobilice in pojedle vse njeno rastlinje, vse, kar je ostalo po toči.«+
13 Mojzes je takoj iztegnil svojo palico nad egiptovsko deželo, in Jehova je povzročil, da je ves tisti dan in vso noč v deželi pihal vzhodni veter.+ Ko pa je nastopilo jutro, je vzhodni veter prinesel kobilice.
14 Prišle so nad vso egiptovsko deželo in se spustile na vse egiptovsko ozemlje.+ Bile so zelo nadležne.+ Še nikoli prej se jih ni pojavilo toliko in tudi za njimi jih ne bo nikoli več toliko.
15 In prekrile so površje cele dežele,+ tako da je zaradi njih potemnela.+ Pojedle so vse rastlinje v deželi in vse drevesno sadje, kar ga je ostalo po toči.+ V vsej egiptovski deželi ni ostalo nič zelenega ne na drevju ne na poljskem rastlinju.+
16 Zato je faraon hitro poklical Mojzesa in Arona ter jima dejal: »Grešil sem proti Jehovu, vašemu Bogu, in proti vam.+
17 Oprostite mi+ prosim moj greh samo še tokrat in prosite+ Jehova, svojega Boga, naj odvrne od mene samo še to smrtonosno kugo.«
18 Mojzes je torej odšel od faraona in prosil Jehova.+
19 In Jehova je spremenil smer vetra, tako da je začel pihati zelo močan zahodnik. Ta je kobilice odnesel stran in jih zagnal v Rdeče morje. Na celotnem področju Egipta ni bilo niti ene kobilice več.
20 Toda Jehova je pustil, da je faraonu srce zakrknilo.+ In faraon Izraelovim sinovom ni dovolil oditi.
21 Jehova je nato Mojzesu dejal: »Iztegni svojo roko proti nebu,+ da bo egiptovsko deželo zagrnila tema, takšna tema, da jo bo mogoče tipati.«
22 Mojzes je takoj iztegnil roko proti nebu, in vso egiptovsko deželo je za tri dni zagrnila gosta tema.+
23 Drug drugega niso videli in tri dni se ni nihče premaknil s svojega mesta. Povsod tam, kjer so živeli Izraelovi sinovi, pa je bilo svetlo.+
24 Potem je faraon poklical Mojzesa in mu dejal: »Pojdite, služite Jehovu.+ Samo vaše govedo in ovce bodo ostali tukaj. Tudi vaši otroci lahko gredo z vami.«+
25 Toda Mojzes je odvrnil: »Daj nam v roke tudi žrtve in žgalne daritve, da jih bomo izročili Jehovu, svojemu Bogu.+
26 Tudi naša živina bo šla z nami.+ Niti ene živali ne bomo pustili tu, ker bomo izmed teh živali vzeli nekatere za čaščenje Jehova, našega Boga.+ Še mi sami ne vemo, kaj bomo darovali Jehovu, dokler ne bomo prišli tja.«+
27 Tedaj je Jehova pustil, da je faraonu srce zakrknilo. In faraon jim ni dovolil oditi.+
28 Tako mu je faraon dejal: »Pojdi od mene!+ Pazi se! Ne skušaj več videti mojega obličja, ker boš tistega dne, ko boš videl moje obličje, umrl.«+
29 Mojzes je odvrnil: »Tako bo, kakor si rekel. Ne bom več skušal videti tvojega obličja.«+
