2. Mojzesova 16:1–36
16 Kasneje se je ves zbor Izraelovih sinov odpravil iz Elíma+ in petnajsti dan drugega meseca po odhodu iz egiptovske dežele prišel v sinsko pustinjo,+ ki je med Elímom in Sinajem.
2 In ves zbor Izraelovih sinov je v pustinji začel godrnjati čez Mojzesa in Arona.+
3 Izraelovi sinovi so jima govorili: »Ko bi le umrli+ po Jehovovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa+ in jedli kruh do sitega. Vidva pa sta nas pripeljala v to pustinjo, da bi vso občino pokončala z lakoto.«+
4 Tedaj je Jehova Mojzesu rekel: »Glej, kakor dež vam bom z neba pošiljal kruh.+ Vsak izmed ljudstva pa naj gre in si vsak dan nabere toliko, kolikor za tisti dan potrebuje.+ Tako bom ljudstvo preizkusil, ali bo živelo po mojem zakonu ali ne.+
5 Šesti dan+ pa naj pripravijo, kar bodo prinesli domov; naberejo naj dvakrat toliko, kolikor naberejo sicer.«+
6 Tako sta Mojzes in Aron vsem Izraelovim sinovom dejala: »Zvečer boste spoznali, da vas je iz egiptovske dežele izpeljal Jehova.+
7 In zjutraj boste videli Jehovovo slavo,+ ker je Jehova slišal, kako godrnjate čez njega. Kaj pa sva midva, da godrnjate čez naju?«
8 Mojzes je še rekel: »Jehova vam bo zvečer dal meso, da boste jedli, in zjutraj kruh, da se boste nasitili, ker je Jehova slišal, kako godrnjate čez njega. Kaj pa sva midva? Vi ne godrnjate čez naju, ampak čez Jehova.«+
9 Nato je Mojzes Aronu dejal: »Vsemu zboru Izraelovih sinov reci: ‚Pridite pred Jehova, ker je slišal vaše godrnjanje.‘«+
10 Ko je Aron vsemu zboru Izraelovih sinov to povedal, so se obrnili proti pustinji, in glej, Jehovova slava se je prikazala v oblaku.+
11 Potem je Jehova Mojzesu še rekel:
12 »Slišal sem godrnjanje Izraelovih sinov.+ Zato jim reci: ‚Med dvema večeroma* boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili s kruhom,+ in vedeli boste, da sem jaz Jehova, vaš Bog.‘«+
13 Tako se je zgodilo, da so zvečer priletele prepelice+ in prekrile tabor, zjutraj pa se je na tla okoli tabora spustila rosa.+
14 Ko pa je rosa izginila, je po pustinji ležalo nekaj kosmičastega,+ drobnega kakor slana+ na tleh.
15 Ko so Izraelovi sinovi to videli, so se med seboj spraševali: »Kaj je to?« Niso namreč vedeli, kaj bi to bilo. Zato jim je Mojzes rekel: »To je kruh, ki vam ga Jehova daje za jed.+
16 Jehova je zapovedal: ‚Vsak naj tega nabere toliko, kolikor lahko poje. Na osebo vzemite za en omer,+ glede na število duš, ki jih ima vsak v svojem šotoru.‘«
17 In Izraelovi sinovi so storili tako. Nekateri so nabrali veliko, drugi pa malo.
18 Potem so to zmerili z omerom: tisti, ki je nabral veliko, ni imel preveč in tistemu, ki je nabral malo, ni nič manjkalo.+ Vsak je nabral toliko, kolikor je lahko pojedel.
19 Tedaj jim je Mojzes dejal: »Nihče naj od tega ne pusti nič do jutra.«+
20 Toda niso ga poslušali. Ko so nekateri pustili nekaj te hrane do jutra, so se v njej zaredili črvi in se je usmradila.+ Zato se je Mojzes nanje razjezil.+
21 Nabirali so jo vsako jutro,+ toliko, kolikor je je lahko vsak pojedel. Ko pa je sonce začelo pripekati, se je stopila.
22 Šesti dan pa so nabrali dvakrat toliko kruha,+ dva omera na osebo. Tedaj so vsi knezi zbora prišli k Mojzesu in mu to sporočili.
23 On pa jim je rekel: »Jehova je naročil: ‚Jutri bo šabatni dan, sveti šabat* v čast Jehovu.+ Kar hočete speči, specite, in kar hočete skuhati, skuhajte;+ vse, kar ostane, pa dajte na stran in si prihranite do jutra.‘«
24 Tako so to prihranili do jutra, kakor je Mojzes zapovedal. In ni se usmradilo, pa tudi črvi se niso zaredili.+
25 Tedaj je Mojzes dejal: »Jejte to danes, ker je danes šabat+ v čast Jehovu. Danes tega ne boste našli na polju.
26 Šest dni boste to nabirali, sedmi dan pa je šabat.+ Takrat tega ne bo.«
27 Toda sedmi dan so nekateri izmed ljudstva vseeno šli nabirat, pa niso nič našli.
28 Zato je Jehova Mojzesu rekel: »Kako dolgo se boste branili izpolnjevati moje zapovedi in moje zakone?+
29 Ne pozabite, da vam je Jehova dal šabat.+ Zato vam šesti dan daje kruh za dva dni. Sedmi dan naj vsak ostane tam, kjer je.+ Nihče naj ne odhaja s svojega mesta.«
30 In ljudstvo je sedmi dan obhajalo šabat.+
31 Izraelova hiša je to hrano poimenovala »mana«*. Bila je bela kakor koriandrovo seme, okus pa je imela po medenih kolačih.+
32 Tedaj je Mojzes rekel: »Jehova je zapovedal naslednje: ‚Vzemite je za en omer in jo shranite za prihodnje rodove,+ da bi ti videli kruh, s katerim sem vas hranil v pustinji, ko sem vas izpeljal iz egiptovske dežele.‘«+
33 In Mojzes je Aronu dejal: »Vzemi vrč in daj vanj za en omer mane ter jo položi pred Jehova, da se shrani za prihodnje rodove.«+
34 Aron jo je, tako kakor je Jehova zapovedal Mojzesu, položil pred Pričevanje*,+ da bi se ohranila.
35 In Izraelovi sinovi so mano jedli štirideset let,+ vse dokler niso prišli v naseljeno deželo.+ Mano so jedli, dokler niso prispeli do meje kánaanske dežele.+
36 Omer pa je desetina efe.
Opombe
^ Hebrejski glagol, iz katerega izhaja beseda »šabat«, pomeni »počivati, ustaviti, prenehati«. Tedenski šabat pri Judih, sedmi dan v tednu po njihovem koledarju, je bil dan počitka in je bil namenjen verskim dejavnostim.
^ Ime »mana« verjetno izhaja iz hebrejskega izraza man hu, ki pomeni »Kaj je to?«. Glej 15. vrstico.
^ Očitno se nanaša na nekakšno skrinjo, v kateri so hranili pomembne dokumente.
