2. Mojzesova 2:1–25
2 Neki človek iz Lévijeve hiše pa je šel in si vzel za ženo Lévijevo hčer.+
2 Ta je zanosila in rodila sina. Ko je videla, kako je lep, ga je skrivala+ tri mesece.+
3 Ko pa ga ni mogla več skrivati,+ je vzela košaro iz papirjevca ter jo prevlekla in prelila z zemeljsko smolo.+ Nato je dečka položila vanjo in jo postavila med trstje+ ob Nilovem bregu.
4 Njegova sestra pa se je postavila nekoliko stran, da bi videla, kaj se bo z njim zgodilo.+
5 Čez nekaj časa je prišla dol k Nilu faraonova hči, da bi se okopala, njene služabnice pa so se ob reki sprehajale. Tedaj je sredi trstja zagledala košaro in takoj poslala svojo sužnjo ponjo.+
6 Ko jo je odprla, je zagledala otroka, in glej, deček je jokal. Zasmilil se ji je,+ čeprav je rekla: »To je otrok Hebrejcev.«
7 Tedaj je njegova sestra faraonovi hčeri dejala: »Naj grem in pokličem zate dojiljo izmed Hebrejk, da bi ti dojila otroka?«
8 Faraonova hči ji je odvrnila: »Pojdi!« Deklica je takoj odšla in poklicala otrokovo mater.+
9 Tej je faraonova hči dejala: »Vzemi tega otroka s seboj in mi ga dôji, jaz pa ti bom plačala.«+ Tako je žena vzela otroka in ga dojila.
10 Ko pa je otrok zrasel, ga je privedla k faraonovi hčeri, in ta ga je vzela za sina+ in mu dala ime Mojzes*. Rekla je namreč: »Ker sem ga potegnila iz vode.«+
11 Mojzes je nekega dne, ko je že odrastel, šel k svojim bratom in videl, kakšna bremena so jim naložena.+ Tedaj je opazil, kako neki Egipčan tepe Hebrejca, enega izmed njegovih bratov.+
12 Zato se je ozrl naokrog, in ko je videl, da ni nikogar blizu, je Egipčana ubil ter ga skril v pesek.+
13 Ko je naslednjega dne šel spet ven, je videl, kako se dva Hebrejca tepeta. Zato je tistega, ki ni imel prav, vprašal: »Zakaj tepeš svojega bližnjega?«+
14 Ta pa mu je odvrnil: »Kdo te je postavil za kneza in sodnika nad nama?+ Ali me nameravaš ubiti, tako kakor si ubil tistega Egipčana?«+ Tedaj se je Mojzes prestrašil in si rekel: »Ta stvar se je gotovo razvedela!«+
15 O tem je slišal tudi faraon in je hotel Mojzesa umoriti.+ Toda Mojzes je zbežal+ pred faraonom in se nastanil v madijánski+ deželi. In usedel se je pri nekem vodnjaku.
16 Madijánski duhovnik+ pa je imel sedem hčera. Te so kot običajno prišle zajemat vodo in polnit korita, da bi napojile očetovo čredo.+
17 Kot ponavadi pa so prišli tudi pastirji in jih odgnali. Tedaj je Mojzes vstal in jim priskočil na pomoč ter napojil njihovo čredo.+
18 Ko so prišle domov k svojemu očetu Reguélu,+ jih je ta presenečeno vprašal: »Kako to, da ste se danes vrnile tako hitro?«
19 Odvrnile so: »Neki Egipčan+ nas je rešil iz rok pastirjev in nam celo zajel vodo ter napojil čredo.«
20 Nato je svojim hčeram rekel: »Kje pa je? Zakaj ste ga pustile tam? Pojdite in ga pokličite, da bo jedel kruh.«+
21 In Mojzes je privolil, da prebiva pri tem možu, ta pa mu je dal za ženo svojo hčer Zifóro.+
22 Kasneje mu je rodila sina, in dal mu je ime Geršóm*.+ Rekel je namreč: »Priseljenec sem v tuji deželi.«+
23 Po mnogih dneh pa je egiptovski kralj umrl,+ toda Izraelovi sinovi so zaradi sužnjevanja še naprej vzdihovali in se pritoževali.+ Njihovi klici na pomoč zaradi sužnjevanja so se vzdigovali k pravemu Bogu.+
24 In Bog je slišal+ njihovo ječanje+ ter se spomnil svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom.+
25 Zato se je Bog ozrl na Izraelove sinove in vse to videl.
