2. Mojzesova 4:1–31
4 Mojzes pa je odvrnil: »Kaj, če mi ne bodo verjeli in ne bodo poslušali mojega glasu,+ temveč bodo rekli ‚Jehova se ti ni prikazal‘?«
2 Tedaj ga je Jehova vprašal: »Kaj imaš v roki?« Odgovoril je: »Palico.«+
3 »Vrzi jo na tla,« mu je rekel. Mojzes jo je vrgel na tla, in spremenila se je v kačo,+ in zbežal je pred njo.
4 Nato mu je Jehova naročil: »Iztegni roko in kačo zgrabi za rep!« Mojzes je iztegnil roko ter jo zgrabil za rep, in spremenila se je v palico v njegovi dlani.
5 »Da bodo verjeli,« je nadalje rekel, »da se ti je prikazal Jehova, Bog njihovih praočetov,+ Bog Abrahama,+ Bog Izaka+ in Bog Jakoba.«+
6 Nato mu je Jehova še dejal: »Vtakni, prosim, roko v gubo svojega oblačila.« Tako je Mojzes vtaknil roko v gubo svojega oblačila. Toda ko jo je izvlekel, glej, je bila gobava, bela kakor sneg.+
7 Potem mu je Bog rekel: »Vtakni znova roko v gubo svojega oblačila.« Mojzes jo je vtaknil, in ko jo je izvlekel, glej, je bila spet takšna kakor ostalo telo.+
8 »In če ti ne bodo verjeli,« je dejal, »in če te ne bodo poslušali po prvem znamenju, bodo verjeli po drugem znamenju.+
9 Če pa ti tudi po teh dveh znamenjih ne bodo verjeli in ne bodo poslušali tvojega glasu,+ zajemi nekaj vode iz Nila in jo izlij na tla. In voda, ki jo boš zajel iz Nila, se bo na tleh spremenila v kri.«+
10 Mojzes je zdaj Jehovu rekel: »Oprosti mi, Jehova, toda nikoli nisem bil spreten v govorjenju, ne včeraj, ne predvčerajšnjim, niti nisem postal spretnejši, odkar si spregovoril s svojim služabnikom. Imam okorna usta in težek jezik.«+
11 Tedaj mu je Jehova rekel: »Kdo je dal človeku usta? Kdo ga stori nemega ali gluhega in kdo stori, da dobro vidi ali da je slep? Ali ne jaz, Jehova?+
12 Zato zdaj pojdi. Jaz bom ob tvojih ustih in te bom poučil, kaj moraš reči.«+
13 On pa je dejal: »Oprosti mi, Jehova, toda pošlji, prosim, koga drugega, kogar pač želiš poslati.«
14 Tedaj se je Jehova na Mojzesa razsrdil in mu rekel: »Ali ni Aron, Lévijevec, tvoj brat?+ Vem, da zna spretno govoriti. In glej, prav zdaj ti prihaja naproti. Ko te bo zagledal, se bo v srcu razveselil.+
15 Govôri z njim in mu položi besede v usta,+ jaz pa bom ob tvojih ustih in njegovih ustih+ in vaju bom poučil, kaj morata storiti.+
16 On naj govori ljudstvu v tvojem imenu. On bo namesto tvojih ust,+ ti pa boš njemu namesto Boga.+
17 To palico pa vzemi v roko, da boš z njo naredil znamenja.«+
18 Tako je Mojzes odšel in se vrnil k Jetru, svojemu tastu, in mu rekel:+ »Rad bi šel in se vrnil k svojim bratom, ki so v Egiptu, da bi videl, ali še živijo.«+ Jetro je Mojzesu odvrnil: »Pojdi v miru.«+
19 Nato je Jehova rekel Mojzesu v Madijánu: »Pojdi, vrni se v Egipt, saj so vsi, ki so ti stregli po življenju*, pomrli.«+
20 Tedaj je Mojzes vzel svojo ženo in sinova, jih posadil na osla in se odpravil nazaj v egiptovsko deželo. Poleg tega je v roko vzel palico pravega Boga.+
21 Jehova je Mojzesu nadalje dejal: »Ko se boš vrnil v Egipt, glej, da boš pred faraonom res naredil vse čudeže, ki sem ti jih dal v roko.+ Jaz pa bom pustil, da mu srce zakrkne,+ tako da ljudstvu ne bo dovolil oditi.+
22 Tedaj reci faraonu: ‚Takole pravi Jehova: »Izrael je moj sin, moj prvorojenec.+
23 Zato ti povem: pusti mojemu sinu oditi, da bi mi služil. Če pa mu ne boš dovolil oditi, ti bom ubil sina, tvojega prvorojenca.«‘«+
24 Zgodilo pa se je na poti, v prenočišču,+ da je do njega prišel Jehova+ in ga hotel usmrtiti.+
25 Toda Zifóra+ je vzela oster kamen* in sinu odrezala sprednjo kožico*.+ Z njo se je dotaknila njegovih nog in dejala: »Zato, ker si mi ženin krvi.«
26 Potem ga je pustil. Tedaj je rekla »ženin krvi« zaradi obreze.
27 Nato je Jehova rekel Aronu: »Pojdi Mojzesu naproti v pustinjo.«+ Aron je šel in srečal Mojzesa na gori pravega Boga+ ter ga poljubil.
28 In Mojzes ga je seznanil z vsem, kar mu je povedal Jehova, ki ga je bil poslal,+ in z vsemi znamenji, ki mu jih je zapovedal narediti.+
29 Zatem sta Mojzes in Aron odšla in zbrala vse starešine Izraelovih sinov.+
30 In Aron je sporočil vse, kar je Jehova povedal Mojzesu,+ ter pred očmi ljudstva naredil znamenja.+
31 Tedaj je ljudstvo verjelo.+ Ko je slišalo, da se je Jehova ozrl+ na Izraelove sinove in da je videl njihovo stisko,+ je padlo na kolena in se priklonilo do tal.+
