Apostolska dela 13:1–52
13 V antiohíjski občini pa so bili preroki+ in učitelji: Bárnaba in Símeon, ki so mu pravili Níger, ter Lukij+ iz Ciréne in Manaén, ki se je šolal z okrožnim oblastnikom Heródom, in Savel.
2 Ko so ti opravljali javno službo+ Jehovu in se postili, je sveti duh dejal: »Odberite mi Bárnaba in Savla+ za delo, h kateremu sem ju poklical.«
3 Nato so se postili in molili ter položili nanju roke+ in ju pustili oditi.
4 Tako sta, poslana po svetem duhu, odšla v Selevkíjo, od tam pa odplula na Ciper.
5 In ko sta prišla v Salamíno, sta začela po judovskih sinagogah oznanjati Božjo besedo. Za pomočnika pa sta imela Janeza.+
6 Ko so prepotovali ves otok vse tja do Páfosa, so naleteli na nekega Juda, ki mu je bilo ime Barjezus. Ta je bil čarovnik in lažni prerok+
7 ter je bil s prokonzulom* Sergijem Pavlom, ki je bil pameten mož. Sergij Pavel je Bárnaba in Savla poklical k sebi, saj je iskreno želel slišati Božjo besedo.
8 Toda Elíma, čarovnik (tako se namreč njegovo ime prevaja), jima je začel nasprotovati+ in skušal prokonzula odvrniti od vere.
9 Savel, ki mu je ime tudi Pavel, pa se je napolnil s svetim duhom, se zazrl vanj
10 in rekel: »O ti človek, ki si poln vsakršne goljufije in pokvarjenosti, ti Hudičev sin,+ sovražnik vsega, kar je pravično, ali ne boš nehal sprevračati Jehovovih pravičnih poti?
11 Zato, glej, nadte prihaja Jehovova roka in boš oslepel; nekaj časa ne boš videl sončne svetlobe.« In v hipu sta ga zagrnili gosta megla in tema. Hodil je naokoli in iskal koga, ki bi ga vodil za roko.+
12 Ko je prokonzul+ videl, kaj se je zgodilo, je začel verovati, ker ga je Jehovov nauk tako osupnil.
13 Pavel in moža, ki sta bila z njim, so nato iz Páfosa odrinili na morje in prispeli v Pergo v Pamfíliji.+ Toda Janez+ ju je zapustil in se vrnil+ v Jeruzalem.
14 Onadva pa sta iz Perge šla naprej in prišla v Antiohíjo v Pizídiji. Na šabatni dan* sta šla v sinagogo+ in sedla.
15 Po javnem branju Postave+ in Prerokov so jima predstojniki+ sinagoge sporočili: »Brata, če imata za ljudstvo kako spodbudno besedo, jo povejta.«
16 Pavel je torej vstal, pomignil+ z roko in rekel:
»Izraelci in drugi, ki se bojite Boga, poslušajte!+
17 Bog tega ljudstva, Izraela, je izbral naše praočete in je ljudstvo povišal, ko je to bivalo na tujem, v egiptovski deželi, in ga z veliko močjo* izpeljal iz nje.+
18 Kakih štirideset let+ je prenašal njihovo ravnanje v pustinji.
19 Potem ko je pokončal sedem narodov v kánaanski deželi, je z žrebom razdelil njihovo zemljo:+
20 vse to v kakih štiristo petdesetih letih.
Zatem jim je dal sodnike vse do preroka Samuela.+
21 Toda odtlej so zahtevali kralja+ in Bog jim je dal Savla, Kiševega sina, moža iz Benjaminovega rodu,+ za štirideset let.
22 In ko ga je odstavil,+ jim je za kralja postavil Davida,+ za katerega je pričal in rekel: ‚Našel sem Davida, Jésejevega sina,+ moža, ki je po volji mojemu srcu+ in bo storil vse, kar želim.‘+
23 Iz potomstva+ tega človeka je Bog, tako kakor je bil obljubil, privedel Izraelu rešitelja,+ Jezusa.
24 Še pred njegovim prihodom+ pa je Janez+ vsemu Izraelovemu ljudstvu javno oznanil, naj se krstijo v znamenje skesanosti.
25 Toda ko je Janez dokončeval svojo nalogo, je govoril: ‚Kaj mislite, kdo sem jaz? Jaz nisem ta. Toda glejte, za menoj prihaja nekdo, ki mu jaz nisem vreden odvezati sandal z nog.‘+
26 Bratje, sinovi Abrahamovega rodu in drugi, ki se bojite Boga, nam je bila poslana beseda te rešitve.+
27 Jeruzalemčani in njihovi voditelji ga namreč niso spoznali,+ temveč so s svojo sodbo izpolnili to, o čemer so govorili Preroki+ in kar se na glas bere vsak šabatni dan.
28 In čeprav niso našli nič, zaradi česar bi si zaslužil smrt,+ so od Piláta zahtevali, naj ga da usmrtiti.+
29 Ko so tako izpolnili vse, kar je bilo o njem zapisano,+ so ga sneli s kola*+ in položili v grob.+
30 Toda Bog ga je obudil od mrtvih,+
31 in on se je mnogo dni prikazoval tem, ki so bili šli z njim iz Galileje v Jeruzalem in so zdaj njegove priče pred ljudstvom.+
32 Tako vam oznanjamo dobro novico o obljubi, dani praočetom,+
33 da jo je Bog nam, njihovim otrokom, docela izpolnil s tem, da je Jezusa obudil,+ tako kakor piše v drugem psalmu: ‚Ti si moj sin, danes sem postal tvoj Oče.‘+
34 Obudil ga je od mrtvih in mu namenil, da se nič več ne vrne v trohnenje, in to je napovedal takole: ‚Naklonil vam bom Davidu obljubljeno srčno dobrotljivost*, ki je zanesljiva.‘+
35 Zato tudi v nekem drugem psalmu pravi: ‚Ne boš dovolil, da bi tvoj zvestovdani izkusil trohnenje.‘+
36 David+ je namreč v svojem rodu služil izrecni Božji volji, pa je zaspal v smrt; in položili so ga k njegovim praočetom in je izkusil trohnenje.+
37 Ta, ki ga je Bog obudil, pa ni izkusil trohnenja.+
38 Naj vam bo torej znano, bratje, da se vam ravno po njem oznanja odpuščanje grehov+
39 in da je po njem vsak, ki veruje, razglašen za nedolžnega glede vsega tistega, zaradi česar po Mojzesovi postavi+ niste mogli biti razglašeni za nedolžne.+
40 Zato pazite, da ne pride na vas to, kar je rečeno v Prerokih:
41 ‚Poglejte to, vi zaničevalci, in se čudite temu ter izginite, ker opravljam v vaših dneh delo, ki mu nikakor ne boste verjeli, pa četudi bi vam kdo o njem podrobno pripovedoval.‘«+
42 Ko pa sta odhajala, ju je ljudstvo začelo prositi, naj jim o tem spregovorita še naslednji šabat.+
43 Ko je bil torej zbor v sinagogi razpuščen, so mnogi Judje in spreobrnjenci, ki so častili Boga, šli za Pavlom in Bárnabom,+ onadva pa sta se z njimi pogovarjala in jih bodrila,+ naj ostanejo vredni Božje nezaslužene dobrotljivosti.+
44 Naslednji šabat se je skoraj vse mesto zbralo, da bi slišalo Jehovovo besedo.+
45 Ko pa so te množice videli Judje, jih je to navdalo z ljubosumnostjo+ in so začeli s sramotenjem nasprotovati temu, kar je Pavel govoril.+
46 Tedaj sta Pavel in Bárnaba pogumno spregovorila in dejala: »Božja beseda se je morala najprej povedati vam.+ Ker pa jo zavračate+ in se nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračamo k narodom.+
47 Saj nam je Jehova takole zapovedal: ‚Postavil sem te za luč narodom,+ da boš rešitev do skrajnega konca zemlje.‘«+
48 Ko so pa to slišali pripadniki drugih narodov, so se začeli veseliti in slaviti Jehovovo besedo,+ in vsi, ki so bili prav naravnani za dosego večnega življenja, so začeli verovati.+
49 Poleg tega se je Jehovova beseda čedalje bolj širila po vsej deželi.+
50 Toda Judje+ so ugledne ženske, ki so častile Boga, in mestne prvake naščuvali, da so zanetili preganjanje+ proti Pavlu in Bárnabu ter ju izgnali iz mesta.
51 Onadva pa sta proti njim otresla prah s svojih nog+ in odšla v Ikónij.
52 Učenci pa so se napolnjevali z veseljem+ in svetim duhom.
Opombe
^ Upravitelj rimske province, ki je bil odgovoren rimskemu senatu.
^ Dobesedno »z dvignjeno roko«.
^ Glej Dodatek 10.
^ Na tem mestu uporabljena grška beseda se nanaša na dobrotljivost, ki jo vzgibava ljubezen. Lahko se prevede tudi z »zvestovdana ljubezen«.
