Apostolska dela 17:1–34
17 Tako so potovali skozi Amfípolo in Apolónijo ter prispeli v Tesaloníko,+ kjer so Judje imeli sinagogo.
2 Pavel je po svoji navadi+ šel noter k njim in jim tri šabate* na podlagi Svetih spisov dopovedoval,+
3 jim razlagal in jim s sklicevanjem na to, kar je napisano, dokazoval, da je Kristus* moral trpeti+ in vstati od mrtvih,+ ter govoril: »Ta je Kristus,+ namreč ta Jezus, ki vam ga jaz oznanjam.«
4 Tako so nekateri od njih začeli verovati+ ter se pridružili Pavlu in Silu.+ To je storilo tudi veliko Grkov, ki so častili Boga, in nemalo vplivnih žena.
5 Toda Judje, ki so postali ljubosumni,+ so sprejeli medse nekaj malopridnežev, postopačev s trga, zbrali drhal in začeli v mestu netiti nemir.+ Napadli so Jázonovo+ hišo ter začeli Pavla in Sila iskati, da bi ju privedli pred množico.
6 Ko ju niso našli, so Jázona in nekaj bratov odvlekli k mestnim poglavarjem in vpili: »Ti ljudje, ki so že ves obljudeni svet postavili na glavo,+ so zdaj tudi tukaj,
7 in Jázon jih je gostoljubno sprejel. Vsi ti ravnajo v nasprotju s cesarjevimi odredbami+ in govorijo, da je kralj nekdo drug,+ namreč Jezus.«
8 S temi besedami so množico in mestne poglavarje vznemirili,
9 in ti so Jázona in druge izpustili šele, ko so od njih dobili zadostno varščino.
10 Takoj ko se je znočilo,+ pa so bratje poslali Pavla in Sila v Berójo. Ko sta prišla tja, sta šla v judovsko sinagogo.
11 Ti Judje pa so bili plemenitejši od onih v Tesaloníki, saj so besedo sprejeli s kar največjo vnemo in vsak dan skrbno preiskovali+ Svete spise,+ da bi videli, ali je res tako.+
12 Tako so mnogi od njih začeli verovati, pa tudi nemalo uglednih+ grških žena in mož.
13 Ko so pa Judje iz Tesaloníke izvedeli, da Pavel oznanja Božjo besedo tudi v Beróji, so prišli še tja, da bi nahujskali+ in vznemirili+ množice.
14 Tedaj so bratje nemudoma odposlali Pavla k morju,+ Sila in Timotej pa sta ostala v Beróji.
15 Tisti, ki so Pavla spremljali, pa so ga pripeljali vse do Aten, in ko jim je naročil, naj Sila in Timotej+ čimprej prideta k njemu, so odpotovali.
16 Ko je tako Pavel v Atenah čakal nanju, ga je razdražilo,+ ko je videl, da je mesto polno malikov.
17 Zato je začel dopovedovati v sinagogi Judom+ in drugim ljudem, ki so častili Boga, pa tudi vsak dan na trgu+ tistim, na katere je tam naletel.
18 Toda nekateri epikurejski* in stoiški* filozofi+ so mu začeli ugovarjati. Eni so govorili: »Le kaj bi ta kvasač rad povedal?«+ Drugi pa: »Menda oznanja tuje bogove.« Oznanjal je namreč dobro novico o Jezusu in vstajenju.+
19 Zato so ga prijeli in odvedli na Areopág* ter rekli: »Ali bi lahko izvedeli, kakšen je ta novi nauk,+ o katerem govoriš?
20 Uvajaš namreč nekaj, kar je našim ušesom tuje. Zato želimo izvedeti, kaj naj bi to pomenilo.«+
21 Nihče od Atenčanov in tujcev, ki so tam začasno prebivali, namreč ni v prostem času počel nič drugega kot pripovedoval ali poslušal kaj novega.
22 Tedaj je Pavel stopil na sredino Areopága+ in rekel:
»Možje Atenčani, vidim, da se bogov+ v vsem bojite bolj kakor drugi.
23 Ko sem se sprehajal in si pazljivo ogledoval, kaj vse vi častite, sem na primer našel tudi oltar, na katerem piše: ‚Neznanemu bogu.‘ Kar torej vi obožujete, čeprav tega ne poznate, to vam jaz oznanjujem.
24 Bog, ki je naredil svet in vse, kar je na njem, ta, ki je Gospodar neba in zemlje,+ ne prebiva v svetiščih, ki so narejena z rokami,+
25 niti mu človeške roke ne strežejo, kakor da bi kaj potreboval,+ ker on sam vsem daje življenje,+ dihanje+ in vse.
26 In iz enega človeka+ je naredil vse človeške narode,+ da bi prebivali po vsem zemeljskem površju,+ ter je ljudem odmeril čase+ in ustaljene meje bivanja,+
27 da bi ti iskali Boga,+ celo tipali za njim in ga zares našli,+ čeprav v resnici ni daleč nikomur izmed nas.
28 Od njega je namreč to, da živimo, se gibljemo in smo,+ kakor so tudi nekateri vaših pesnikov*+ rekli: ‚Saj smo tudi njegovi potomci.‘
29 Ker smo torej Božji potomci,+ si ne bi smeli zamišljati, da je Božanstvo+ podobno zlatu, srebru ali kamnu, nečemu, kar je s svojo spretnostjo in domiselnostjo izoblikoval človek.+
30 Resda se Bog do zdaj ni menil za čase takšne nevednosti,+ toda zdaj človeštvu naroča, naj se povsod vsi pokesajo.+
31 Določil je namreč dan, v katerem se je namenil pravično soditi+ vsemu obljudenemu svetu po možu, ki ga je za to postavil, in je vsem ljudem to tudi zajamčil s tem, da ga je obudil+ od mrtvih.«
32 Ko pa so slišali o vstajenju mrtvih, so se nekateri začeli posmehovati,+ drugi pa so rekli: »O tem te bomo poslušali še kdaj drugič.«
33 Tako je Pavel odšel izmed njih,
34 toda nekateri so se mu pridružili in začeli verovati, med njimi tudi Dionízij, sodnik z areopáškega+ sodišča, pa ženska, ki ji je bilo ime Dámaris, in še drugi poleg njiju.
Opombe
^ Stoiki so bili privrženci filozofa Zenona in so učili, da bi ljudje morali živeti skladno z razumom in biti ravnodušni do bolečine in sreče.
^ Epikurejci so bili privrženci filozofa Epikurja in so učili, da bi morali ljudje v življenju kar najbolj uživati.
^ »Areopág« je bi grič v antičnih Atenah, na katerem je zasedalo vrhovno sodišče.
^ Gre za Arata in Kleanta. Pavel citira iz Aratovega epa Pojavi in iz Kleantove Himne Zevsu.
