Apostolska dela 20:1–38
20 Ko se je ta nemir polegel, je Pavel poslal po učence. Ohrabril jih je in se od njih poslovil,+ potem pa odpotoval v Makedonijo.+
2 Ko je tako šel skozi tiste kraje in tamkajšnje učence spodbujal z mnogimi besedami,+ je prišel v Grčijo
3 in tam ostal tri mesece. Tik preden je hotel odpluti v Sirijo, pa so Judje skovali proti njemu zaroto,+ zato se je odločil, da se bo vrnil prek Makedonije.
4 Spremljali so ga Sópater,+ Pirov sin iz Beróje, Tesaloničana Aristárh+ in Sekúndus, Gaj iz Derbe, Timotej+ ter Tíhik+ in Trófim+ iz province Azije.
5 Ti so šli naprej in nas čakali v Troádi,+
6 mi pa smo potem, ko so minili dnevi nekvašenih kruhkov,+ odpluli iz Filipov in v petih dneh prišli k njim v Troádo.+ Tam smo ostali sedem dni.
7 Prvi dan+ v tednu pa, ko smo se zbrali k obedu, je Pavel zbranim začel govoriti, saj je naslednji dan nameraval odpotovati, in svoj govor je podaljšal do polnoči.
8 Zato je v zgornji sobi,+ v kateri smo bili zbrani, gorelo kar nekaj svetilk.
9 Neki mladenič z imenom Évtih pa je sedel na oknu in je med Pavlovim govorom trdno zaspal. V spanju je omahnil in padel iz drugega nadstropja, in pobrali so ga mrtvega.
10 Pavel pa je stopil dol, se sklonil nadenj,+ ga objel in rekel: »Nehajte vpiti, saj je življenje* spet v njem.«+
11 Potem je šel nazaj gor, prelomil kruh in začel jesti. Nato se je še kar nekaj časa pogovarjal z njimi, vse do zore, in odpotoval.
12 Tako so fanta odpeljali živega in bili neizmerno potolaženi.
13 Mi pa smo šli naprej na ladjo in odpluli v Ásos. Tam smo nameravali vzeti na krov Pavla, kakor nam je bil naročil, saj je do tja hotel iti peš.
14 Ko je torej prišel za nami v Ásos, smo ga vzeli na krov in odšli v Mitiléno.
15 Od tam smo odpluli naslednji dan in prispeli pred Híos. Drugi dan smo se na kratko ustavili na Sámosu, dan za tem pa smo prišli v Milét.
16 Pavel se je namreč odločil pluti mimo Efeza,+ da se ne bi nič zadrževal v provinci Aziji, saj je hitel, da bi prišel v Jeruzalem+ še na binkoštni dan, če bi bilo to le mogoče.
17 Iz Miléta pa je v Efez poslal sporočilo in dal poklicati občinske starešine.+
18 Ko so ti prišli k njemu, jim je rekel: »Vi dobro veste, kako sem bil že od prvega dne, ko sem stopil v provinco Azijo,+ ves čas z vami+
19 ter sužnjeval+ Gospodu s kar največjo ponižnostjo,+ s solzami in preizkušnjami, ki so mi jih prizadejale judovske zarote.+
20 Ob tem pa vam nisem zamolčal nič takega, kar bi vam koristilo, niti se nisem obotavljal učiti+ vas javno in po hišah.+
21 Tako Judom kakor Grkom sem temeljito pričeval+ o kesanju+ pred Bogom in o veri v našega Gospoda Jezusa.
22 In zdaj, glejte, potujem v Jeruzalem, ker me k temu veže duh,+ čeprav ne vem, kaj se mi bo tam zgodilo,
23 razen tega, da me sveti duh+ v vsakem mestu svari, češ da me čakajo spone in stiske.+
24 Vendar svoje duše sploh ne štejem za pomembno,+ samo da dokončam svoj tek+ in službo,+ ki sem jo dobil+ od Gospoda Jezusa, da naj temeljito oznanim dobro novico o Božji nezasluženi dobrotljivosti.+
25 In zdaj glejte! Vem, da nihče od vas, med katerimi sem oznanjal kraljestvo, ne bo več videl mojega obličja.
26 Zato vas še ta dan pozivam za priče tega, da sem čist krvi+ vseh ljudi,
27 saj vam nisem zamolčal ničesar, kar se je Bog namenil storiti.+
28 Pazite+ nase+ in na vso čredo,+ v kateri vas je sveti duh postavil za nadzornike,+ da bi pasli Božjo občino,+ ki jo je Bog kupil s krvjo+ svojega Sina.
29 Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas zatiralski volkovi,+ ki s čredo ne bodo ravnali nič kaj nežno,
30 in izmed vas samih bodo vstali možje, ki bodo govorili popačene nauke,+ da bi učence potegnili za seboj.+
31 Zato bodite budni in ne pozabite, da sem tri leta+ noč in dan vsakega s solzami nenehno opominjal.+
32 Zdaj pa vas izročam Bogu+ in besedi o njegovi nezasluženi dobrotljivosti. Ta beseda vas lahko okrepi+ ter vam da dediščino med vsemi posvečenimi.+
33 Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali oblačila.+
34 Sami veste, da so te roke poskrbele za moje potrebe+ in potrebe tistih, ki so z menoj.
35 V vsem sem vam pokazal, da morate s takšno marljivostjo+ pomagati šibkim+ in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ‚Dajati+ osrečuje bolj kakor prejemati.‘«
36 In po teh besedah je skupaj z vsemi pokleknil+ in zmolil.
37 Tedaj so vsi planili v velik jok, se oklenili Pavla okrog vratu+ in ga prisrčno poljubljali.+
38 Še posebej jih je namreč zabolelo, ko jim je povedal, da ne bodo več videli njegovega obličja.+ Zatem so ga pospremili+ na ladjo.
Opombe
^ Dobesedno »duša«.
