Apostolska dela 27:1–44
27 Ko je bilo odločeno, da bomo odpluli v Italijo,+ so Pavla in nekatere druge jetnike izročili stotniku Juliju iz Avgústove čete.
2 Vkrcali smo se na ladjo iz Adramítija, ki je ravno hotela odpluti proti krajem ob obali province Azije, in odpluli; z nami je bil tudi Makedonec Aristárh+ iz Tesaloníke.
3 Naslednji dan smo pristali v Sidónu. Julij je Pavlu izkazal človekoljubnost+ in mu dovolil oditi k prijateljem in biti v njihovi oskrbi.+
4 Nato smo odrinili dalje in pluli v zavetju Cipra, ker so pihali nasprotni vetrovi.
5 Prepluli smo odprto morje ob Kilíkiji in Pamfíliji ter zapluli v pristanišče v Miri v Líkiji.
6 Tam pa je stotnik našel ladjo iz Aleksandríje,+ ki je bila namenjena v Italijo, in nas je vkrcal nanjo.
7 Ko smo potem kar nekaj dni počasi pluli in s težavo prispeli do Knida, zaradi vetra nismo mogli naprej. Zato smo pri Salmóni zapluli v zavetje Krete
8 in nato s težavo pluli vzdolž njene obale ter prispeli do kraja z imenom Dobri Pristani, blizu katerega je mesto Lasája.
9 Ker pa je minilo že precej časa in je plovba postala nevarna, saj je že celo post dneva poravnave*+ minil, jim je Pavel priporočal
10 naslednje: »Možje, vidim, da bo plovba povzročila škodo in veliko izgubo ne le tovoru in ladji, temveč tudi našim dušam.«+
11 Vendar je stotnik raje poslušal krmarja in lastnika ladje kakor pa to, kar je dejal Pavel.
12 In ker je bilo pristanišče neprimerno za prezimitev, je večina svetovala, da bi iz njega izpluli in poizkusili priti do Fójniksa, kretskega pristanišča, ki se odpira proti severovzhodu in jugovzhodu, in tam prezimili.
13 In ko je rahlo zapihal južni veter, se jim je zdelo, kakor da bi svoj namen že dosegli, zato so dvignili sidro in začeli pluti tik ob kretski obali.
14 Toda nedolgo zatem se je z otoka zagnal viharen veter,+ ki se imenuje evroakvilo.
15 In ko je ta ladjo zajel z vso silovitostjo, tako da ni mogla več s kljunom proti njemu, smo se mu prepustili, da nas je nosilo naprej.
16 Tako nas je zaneslo v zavetje majhnega otoka z imenom Kavda, pa vendar nam je komajda še uspelo obvladati pomožni čoln+ zadaj za krmo.
17 Ko so ga dvignili na krov, so začeli s pripomočki ladjo povezovati. V strahu, da ne bi nasedli na Sirti, so spustili jadrske vrvi, in tako nas je nosilo naprej.
18 Vendar ker nas je vihar silovito premetaval, so drugi dan začeli ladjo razbremenjevati;+
19 in tretji dan so lastnoročno odvrgli ladijsko opremo.
20 Ko se tako že mnogo dni ni videlo ne sonca ne zvezd in je nad nami besnel silen vihar,+ je nazadnje začelo izginjati vsakršno upanje na rešitev.
21 In ko že dolgo ni nihče nič jedel, je Pavel stopil mednje+ in rekel: »Možje, res bi morali poslušati moj nasvet in ne bi smeli odpluti s Krete, pa bi nam bila prihranjena ta škoda in izguba.+
22 Pa vendar vam zdaj priporočam, da ste dobre volje, saj ne bo izmed vas izgubljena niti ena duša, izgubljena bo samo ladja.
23 To noč je namreč k meni pristopil angel+ Boga, ki mu pripadam in opravljam sveto službo,+
24 ter mi rekel: ‚Ne boj se, Pavel. Pred cesarja+ moraš stopiti, in glej, Bog ti je podaril vse, ki plujejo s teboj.‘
25 Zato bodite dobre volje, možje, saj verjamem Bogu,+ da se bo zgodilo točno tako, kakor mi je bilo rečeno.
26 Toda vreči nas mora na neki otok.«+
27 In ko se je naredila že štirinajsta noč in nas je premetavalo sem ter tja po Adrijskem morju, se je ob polnoči mornarjem začelo dozdevati, da se bližamo kopnemu.
28 Izmerili so globino in namerili dvajset sežnjev; pa so šli še malo naprej in pomerili še enkrat, tokrat so namerili petnajst sežnjev.
29 In ker so se bali, da nas ne bi vrglo kam na skale, so s krme vrgli štiri sidra in si želeli, da bi se kmalu zdanilo.
30 Ko pa so mornarji začeli gledati, kako bi pobegnili z ladje, in so v morje že spustili čoln pod pretvezo, da nameravajo s premca spustiti sidra,
31 je Pavel stotniku in vojakom dejal: »Če ti možje ne ostanejo na ladji, se vi ne morete rešiti.«+
32 Tedaj so vojaki vrvi čolna+ prerezali in pustili, da ga je odneslo.
33 Malo pred svitom pa je začel Pavel vse spodbujati, naj kaj pojedo. Dejal je: »Danes ste že štirinajsti dan v pričakovanju in brez hrane; ničesar še niste zaužili.
34 Zato vas spodbujam, da kaj pojeste, saj je to za vaše dobro. Nikomur od vas se namreč ne bo skrivil niti en las+ na glavi.«
35 Po teh besedah je vzel kruh, se pred vsemi zahvalil+ Bogu, ga prelomil in začel jesti.
36 Ob tem so vsi postali dobre volje in tudi sami začeli jesti.
37 Vseh duš na ladji pa nas je bilo dvesto šestinsedemdeset.
38 Ko so se najedli, so začeli ladjo razbremenjevati,+ tako da so pšenico zmetali v morje.
39 Ko se je končno zdanilo, kopnega niso mogli prepoznati, so pa opazili nekakšen zaliv z obalo in so se odločili, da bodo, če bo le mogoče, ladjo spravili do obale.+
40 Zato so porezali sidra in jih pustili pasti v morje, obenem pa odvezali vrvi krmilnih vesel; potem so dvignili še sprednje jadro, da ga je zajel veter, in krenili proti obali.
41 Ko so naleteli na sipino, ki jo je z vseh strani oblivalo morje, so z ladjo nasedli; premec je obtičal in se ni več premaknil, krma pa se je začela pod pritiskom valov lomiti na kose.+
42 Tedaj so vojaki sklenili jetnike pobiti, da ne bi nihče odplaval in pobegnil.
43 Toda stotnik je želel Pavla rešiti, zato jim je njihov namen preprečil. Tistim, ki so znali plavati, je ukazal, naj se prvi vržejo v morje in odplavajo na kopno,
44 za njimi pa še ostali, nekateri na deskah, drugi pa na kakšnih stvareh z ladje. Tako smo vsi varno prišli na kopno.+
Opombe
^ Ali »jesenski post«.
