Apostolska dela 4:1–37
4 Medtem ko sta ljudstvu tako govorila, so k njima pristopili višji duhovniki, tempeljski načelnik+ in saduceji*;+
2 bili so nejevoljni, ker sta ljudstvo učila in na podlagi Jezusovega primera jasno razglašala vstajenje od mrtvih.+
3 Prijeli so ju in priprli do naslednjega dne,+ ker je bil že večer.
4 Vendar pa so mnogi od tistih, ki so govor poslušali, začeli verovati,+ in število mož je naraslo na kakih pet tisoč.+
5 Naslednji dan so v Jeruzalemu imeli zasedanje judovski voditelji, starešine in pismouki+
6 (navzoči so bili tudi višji duhovnik Ana,+ pa Kajfa,+ Janez, Aleksander in kar jih je še bilo iz sorodstva višjega duhovnika),
7 in postavili so ju na sredo ter začeli poizvedovati: »S kakšno močjo oziroma v čigavem imenu sta to storila?«+
8 Tedaj jim je Peter, poln svetega duha,+ rekel:
»Voditelji ljudstva in starešine,
9 če naju danes zaradi tega, kar sva dobrega storila bolnemu človeku,+ zaslišujete, po kom je ta človek ozdravel,
10 naj bo znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu, da ta človek stoji tu pred vami zdrav prav v imenu Jezusa Kristusa Nazaréčana,+ ki ste ga vi pribili na kol*,+ Bog pa ga je obudil od mrtvih.+
11 Ta Jezus je tisti ‚kamen, ki ste ga vi zidarji šteli za nepomembnega, pa je postal glavni vogelnik‘.+
12 Vedite tudi, da po nikomer drugem ne bo rešitve, ker pod nebom ni drugega imena,+ ki bi bilo dano ljudem, po katerem bi se mi mogli rešiti.«+
13 Ko pa so videli, kako brez zadržkov govorita Peter in Janez, ter ugotovili, da sta neizobražena in preprosta+ človeka, so se čudili. Začeli so spoznavati, da sta bila z Jezusom;+
14 in ko so tako gledali ozdravljenega moža stati poleg njiju,+ tega niso mogli z ničimer izpodbijati.+
15 Zato so jima zapovedali, naj odideta iz sanhedrínske* dvorane, in se začeli med seboj posvetovati.
16 Govorili so: »Kaj naj storimo s tema človekoma?+ Saj se je po njiju resnično zgodilo pomembno znamenje, ki je očitno vsem Jeruzalemčanom,+ in tega ne moremo zanikati.
17 Da pa se to ne bi še bolj razširilo med ljudstvom, jima z grožnjami naročimo, naj nikomur več ne govorita v tem imenu.«+
18 Nato so ju poklicali in jima zapovedali, naj nikjer več ne govorita niti ne učita v Jezusovem imenu.
19 Peter in Janez pa sta jim odvrnila: »Sami presodite, ali je v Božjih očeh pravično, da bi poslušala vas namesto Boga.
20 Ampak midva ne moreva, da ne bi več govorila o tem, kar sva videla in slišala.«+
21 Oni pa so jima še enkrat zagrozili in ju nato izpustili, ker niso našli nič takega, za kar bi ju smeli kaznovati, pa tudi zavoljo ljudi,+ saj so zaradi tega, kar se je bilo zgodilo, vsi slavili Boga;
22 človek, ki je bil čudežno ozdravljen, je bil namreč star že več kot štirideset let.
23 Potem ko so ju izpustili, sta odšla k drugim učencem+ in jim povedala, kaj so jima rekli višji duhovniki in starešine.
24 Ko so vsi navzoči to slišali, so enodušno povzdignili glas k Bogu+ in rekli:
»Vrhovni+ gospod, ti si naredil nebo, zemljo, morje in vse, kar je v njih,+
25 ter si po svetem duhu z usti našega praočeta Davida,+ svojega služabnika, rekel: ‚Zakaj so narodi zagnali tak hrup in so ljudstva razmišljala* o praznih rečeh?+
26 Zemeljski kralji so se postavili in vladarji so se kot en mož zgrnili proti Jehovu in njegovemu maziljencu.‘+
27 Tako so se Heród* in Poncij Pilát+ ter pripadniki drugih narodov in izraelska ljudstva res zbrali v tem mestu proti tvojemu svetemu+ služabniku Jezusu, ki si ga pomazilil,+
28 da bi storili, kar si s svojo roko in po svojem sklepu že vnaprej odredil, da naj se zgodi.+
29 In zdaj, Jehova, bodi pozoren na njihove grožnje+ in daj svojim sužnjem, da bodo še naprej pogumno govorili tvojo besedo.+
30 Iztegni svojo roko, da se bodo dogajale ozdravitve, znamenja in čudeži+ po imenu+ tvojega svetega služabnika+ Jezusa.«
31 Ko so tako izrekli to ponižno prošnjo, se je prostor, v katerem so bili zbrani, potresel,+ in vsi do zadnjega so se napolnili s svetim duhom+ ter pogumno govorili Božjo besedo.+
32 Množica verujočih je bila enega srca in ene duše,+ in niti eden ni govoril, da je kaj od tistega, kar je imel, samo njegovo, ampak so imeli vse skupno.+
33 Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa,+ in vsi so bili deležni velike nezaslužene dobrotljivosti.
34 Med njimi ni bilo takega, ki bi trpel pomanjkanje.+ Vsi, ki so imeli v lasti polja ali hiše, so namreč to prodajali ter prinašali izkupiček od prodanega
35 in ga polagali apostolom k nogam.+ Potem pa je vsak dobil+ toliko, kolikor je pač potreboval.
36 Tako je tudi Jožef, ki so mu apostoli dali vzdevek Bárnaba,+ kar v prevodu pomeni Sin tolažbe, levit, po rodu s Cipra,
37 in je imel v lasti zemljišče, to prodal, denar pa prinesel in ga položil apostolom k nogam.+
