Daniel 10:1–21
10 V tretjem letu perzijskega kralja Kira+ je Daniel, ki so ga imenovali Beltšazar,+ dobil sporočilo. Sporočilo je bilo resnično in je govorilo o velikem vojaškem pohodu.+ Razumel je sporočilo in doumel videnje.+
2 Tiste dni sem jaz, Daniel, žaloval+ tri cele tedne.
3 Izbranih jedi nisem jedel, moja usta niso okusila mesa in vina, niti se nisem mazal z oljem, dokler se niso dopolnili trije tedni.+
4 Štiriindvajseti dan prvega meseca pa sem se znašel na bregu velike reke, namreč reke Hidékel*.+
5 Povzdignil sem oči in videl nekega moža, ki je bil oblečen v platno+ in okoli bokov+ opasan z zlatom iz Ufáza.+
6 Njegovo telo je bilo kakor hrizolit,+ njegov obraz je bil videti kakor blisk,+ njegove oči so bile kakor goreče bakle,+ njegove roke in noge kakor zglajen baker+ in zvok njegovih besed kakor zvok množice.
7 Samo jaz, Daniel, sem v videnju videl moža, možje pa, ki so bili z menoj, ga niso videli.+ Toda vseeno se jih je polotil velik strah, tako da so pobegnili in se skrili.
8 Jaz pa sem ostal sam in videl to osupljivo videnje. Pošla mi je vsa moč, vse moje dostojanstvo se je sesulo in v meni ni bilo moči.+
9 Zaslišal sem glas njegovih besed. In medtem ko sem poslušal glas teh besed, sem trdno zaspal+ z obrazom na tleh.+
10 Tedaj sem začutil roko, ki se me je dotaknila+ in me stresla ter mi pomagala, da sem se dvignil na kolena in dlani.
11 In on mi je rekel:
»O Daniel, zelo ljubljeni mož,+ razumi besede, ki ti jih govorim,+ in vstani, stopi na noge. K tebi sem namreč poslan.«
Ko mi je to rekel, sem se tresoč vstal.
12 Rekel mi je še: »Ne boj se+ Daniel. Že prvi dan, ko si pripravil svoje srce, da bi razumel te reči,+ in se ponižal pred svojim Bogom,+ so bile namreč tvoje besede uslišane in jaz sem prišel zaradi tvojih besed.+
13 Toda knez+ perzijskega kraljestva+ mi je stal na poti+ enaindvajset dni. Vendar glej, na pomoč mi je prišel Mihael*,+ eden najvišjih knezov.+ Tako sem nekaj časa ostal pri perzijskih kraljih.+
14 Prišel sem, da bi ti pomagal sprevideti, kaj bo doletelo tvoje ljudstvo+ v zadnjih dneh,+ saj se videnje+ nanaša na dneve, ki bodo šele nastopili.«+
15 In ko mi je govoril te besede, sem se z obrazom obrnil proti tlom+ in onemel.
16 Tedaj pa se je nekdo, ki je bil podoben človeškim sinovom, dotaknil mojih ustnic+ in odprl sem usta ter spregovoril.+ Temu, ki je stal pred menoj, sem rekel: »O gospod moj,+ zaradi videnja so me v notranjosti obšli krči in pošla mi je vsa moč.+
17 Kako bi torej tvoj služabnik, moj gospod, mogel govoriti s teboj, mojim gospodom?+ Vse odtlej ni v meni nobene moči, tudi dih ni ostal v meni.«+
18 In tisti, ki je bil videti kakor človek, se me je še enkrat dotaknil in me okrepil.+
19 Nato je rekel: »Ne boj se,+ mož zelo ljubljeni!+ Mir s teboj!+ Bodi močan, da, bodi močan!«+ Takoj pa, ko je spregovoril z menoj, sem zbral moč in končno rekel: »Naj moj gospod govori,+ saj si me okrepil.«+
20 Torej je nadaljeval:
»Ali res veš, zakaj sem prišel k tebi? Zdaj pa se bom vrnil, da se bom bojeval s perzijskim knezom.+ In ko bom odšel, bo prišel še grški knez.+
21 Vendar ti bom povedal, kaj piše v knjigi resnice,+ in nikogar ni, ki bi me v tem močno podpiral, razen vašega kneza Mihaela.+
