Daniel 4:1–37
4 »To je sporočilo, ki ga jaz, kralj Nebukadnezar, pošiljam vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji:+ Naj se vam pomnoži mir!+
2 Zdelo se mi je prav, da oznanim znamenja in čudeže, ki jih je Najvišji Bog storil na meni.+
3 Njegova znamenja so zelo velika in njegovi čudeži nadvse mogočni!+ Njegovo kraljestvo je večno kraljestvo+ in njegova oblast iz roda v rod.+
4 Jaz, Nebukadnezar, sem mirno živel+ v svoji hiši in dobro mi je šlo v moji palači.+
5 In tedaj sem imel sanje, ki so me prestrašile.+ Ko sem ležal na svoji postelji, sem imel podobe in videnja, ki so me plašila.+
6 Zato sem ukazal, naj privedejo predme vse babilonske modrece, da bi mi sanje razložili.+
7 Tedaj so prišli svečeniki, ki se ukvarjajo z magijo, ljudje, ki kličejo duhove, kaldejci*+ in astrologi.+ Povedal sem jim sanje, vendar mi jih niso razložili.+
8 Nazadnje je prišel predme Daniel, ki je v čast imenu mojega boga+ dobil ime Beltšazar+ in v katerem je duh svetih bogov,+ in povedal sem mu sanje:
9 ‚O Beltšazar, poglavar svečenikov, ki se ukvarjajo z magijo!+ Dobro vem, da je v tebi duh svetih bogov+ in da ti nobena skrivnost ne dela težav.+ Povej mi torej videnja mojih sanj, ki sem jih imel, in jih razloži.+
10 Gledal sem v videnjih, ki sem jih imel, ko sem ležal na svoji postelji,+ in glej, sredi zemlje je stalo velikansko drevo.+
11 Drevo je zraslo in postalo močno. Njegova višina je dosegla nebo in videti ga je bilo do skrajnega konca zemlje.+
12 Njegovo listje je bilo lepo, njegov sad obilen in na njem je bilo hrane za vse. Pod njim so si iskale senco+ poljske živali,+ na njegovih vejah so prebivale ptice neba+ in od njega so se hranila vsa živa bitja.
13 V videnjih, ki sem jih imel na svoji postelji, sem nato videl stražarja,+ svetega,+ ki se je spuščal z neba.
14 Z močnim glasom je zaklical: »Posekajte drevo+ in mu porežite veje! Otresite listje z njega in razmečite njegov sad! Živali naj zbežijo izpod njega in ptice z njegovih vej!+
15 Toda njegov štor s koreninami pustite v zemlji, v okovih iz železa in bakra, sredi trave na polju! Rosa neba naj ga moči in z živalmi naj si deli zemeljsko rastlinje!+
16 Njegovo človeško srce naj se mu spremeni v živalsko+ in nad njim naj preteče sedem časov!+
17 To je odredba, ki so jo oznanili stražarji,+ in sklep, ki so ga razglasili sveti, da bi živeči vedeli, da je ta, ki je Najvišji, vladar človeškega kraljestva+ in da ga daje, komur hoče,+ in nadenj postavlja celo najnižjega izmed ljudi.«+
18 To so sanje, ki sem jih imel jaz, kralj Nebukadnezar. Ti pa, o Beltšazar, jih razloži, zakaj noben drug modrec v kraljestvu mi jih ne more razložiti.+ Ti pa si tega zmožen, saj je v tebi duh svetih bogov.‘+
19 Tedaj je Daniel, ki mu je ime Beltšazar,+ za trenutek otrpnil in njegove misli so ga preplašile.+
Kralj mu je rekel: ‚O Beltšazar, naj te sanje in njihova razlaga ne plašijo!‘+
Beltšazar pa je odgovoril: ‚Ah, moj gospod, naj veljajo sanje tvojim sovražnikom in razlaga tvojim nasprotnikom!+
20 Drevo, ki si ga videl, ki je postalo veliko in močno, njegova višina pa je nazadnje dosegla nebo in ga je bilo videti po vsej zemlji,+
21 drevo, katerega listje je bilo lepo in sad obilen, na katerem je bilo hrane za vse, pod katerim so bivale poljske živali in na katerega vejah so prebivale ptice neba,+
22 to si ti, o kralj.+ Postal si namreč velik in močan, tvoja veličina je zrasla in sega do neba,+ tvoja oblast pa do skrajnega konca zemlje.+
23 In to, da je kralj videl stražarja, svetega,+ spuščati se z neba in govoriti »Posekajte drevo in ga uničite! Toda njegov štor s koreninami pustite v zemlji, in to v okovih iz železa in bakra, sredi trave na polju! Rosa neba naj ga moči in s poljskimi živalmi naj bo, dokler nad njim ne preteče sedem časov«,+
24 to, o kralj, pomeni naslednje in je odredba+ Najvišjega+ glede tega, kaj se bo zgodilo mojemu gospodu kralju.+
25 Pregnali te bodo od ljudi, in prebival boš s poljskimi živalmi.+ Dajali ti bodo jesti rastlinje, tako kakor govedu,+ in rosa neba te bo močila. Nad teboj bo preteklo sedem časov,+ dokler ne boš spoznal, da je ta, ki je Najvišji, vladar v človeškem kraljestvu+ in ga daje, komur hoče.+
26 In to, da so rekli, naj se drevesu pusti štor s koreninami,+ pomeni, da boš spet zavladal nad svojim kraljestvom, potem ko boš spoznal, da vladajo nebesa.+
27 Zato prosim, o kralj, sprejmi moj nasvet+ in odpravi s pravičnostjo svoje grehe+ in z usmiljenjem do revnih svojo krivico.+ Mogoče se bo tedaj tvoja blaginja podaljšala.‘«+
28 Kralju Nebukadnezarju se je vse to zgodilo.+
29 Dvanajst mesecev kasneje se je sprehajal po strehi kraljeve palače v Babilonu
30 in govoril:+ »Ali ni to veliki Babilon, ki sem ga jaz s svojo silno močjo+ zgradil za kraljevo hišo in v slavo svoje veličastnosti?«+
31 Ko je še bila beseda v kraljevih ustih, je z neba prišel glas: »Tebi, o kralj Nebukadnezar, se naznanja: ‚Kraljestvo ti je vzeto.+
32 Od ljudi te bodo pregnali, in prebival boš z živalmi na polju.+ Dajali ti bodo jesti rastlinje, tako kakor govedu, in nad teboj bo preteklo sedem časov, dokler ne boš spoznal, da je ta, ki je Najvišji, vladar v človeškem kraljestvu in ga daje, komur hoče.‘«+
33 V tistem trenutku+ se je na Nebukadnezarju beseda izpolnila. Pregnali so ga od ljudi, začel je jesti rastlinje kakor govedo in rosa neba mu je močila telo, da so mu lasje zrasli in postali kakor orlovo perje in nohti kakor ptičji kremplji.+
34 »Na koncu teh dni+ sem jaz, Nebukadnezar, povzdignil oči k nebu,+ in razum* se mi je povrnil. Slavil sem Najvišjega+ ter hvalil in poveličeval Njega, ki večno živi,+ saj je njegova oblast večna in njegovo kraljestvo iz roda v rod.+
35 Vsi prebivalci zemlje so v primerjavi z njim kakor nič+ in po svoji volji ravna z nebeško vojsko in s prebivalci zemlje.+ Nikogar ni, ki bi lahko zadržal njegovo roko+ ali pa mu rekel ‚Kaj delaš?‘.+
36 Takrat se mi je povrnil razum in v slavo mojega kraljestva sta se mi povrnila tudi veličastnost in sijaj.+ Celo moji svetovalci in dostojanstveniki so me začeli željno iskati in spet sem bil postavljen nad svoje kraljestvo in pridana mi je bila izjemna veličina.+
37 Zato jaz, Nebukadnezar, sedaj hvalim, poveličujem in slavim Kralja nebes,+ saj so vsa njegova dela resnica in njegove poti so pravica+ in tiste, ki so ponosni, lahko poniža.«+
