Ezra 9:1–15
9 Ko je bilo vse to končano, so k meni pristopili knezi+ in mi dejali: »Izraelovo ljudstvo, duhovniki in leviti se niso ločili+ od okoliških ljudstev in njihovih gnusob,+ namreč od Kanaáncev,+ Hetéjcev,+ Perizéjcev,+ Jebuséjcev,+ Amóncev,+ Moábcev,+ Egipčanov+ in Amoréjcev.+
2 Njihove hčere so jemali zase in za svoje sinove,+ s čimer so se, kot sveto seme*,+ pomešali+ z okoliškimi ljudstvi. In roka knezov in oblastnikov je bila med prvimi+ v tej nezvestobi.«
3 Ko sem to slišal, sem si raztrgal oblačilo+ in brezrokavno tuniko, si začel puliti lase+ in brado ter ves potrt obsedel.+
4 Vsi, ki so trepetali+ zaradi besed Izraelovega Boga zoper nezveste pregnance, ki so se vrnili iz ujetništva, so se zbrali pri meni, jaz pa sem ves potrt sedel do večerne žitne daritve.+
5 Ob večerni žitni daritvi,+ potem ko sem se tako ponižal, pa sem vstal ter z raztrganim oblačilom in brezrokavno tuniko pokleknil+ in razprostrl roke proti Jehovu, svojemu Bogu.+
6 Rekel sem:+ »O moj Bog, sramujem se!+ Sram+ me je povzdigniti obličje proti tebi, o moj Bog, kajti naše pregrehe+ so se namnožile nad našo glavo in naša krivda je zrasla vse do neba.+
7 Od dni naših praočetov+ do današnjega dne smo v veliki krivdi.+ In zaradi naših pregreh smo bili mi, naši kralji+ in naši duhovniki+ dani v roke kraljev dežel. Izročeni smo bili meču,+ ujetništvu,+ plenjenju+ in sramotenju,+ kakor je še danes.
8 Zdaj pa si nam, Jehova, naš Bog, za kratek čas izkazal naklonjenost.+ Pustil si nam preživele+ in nam zagotovil prostor* na svojem svetem kraju, da bi nam razsvetlil oči,+ o naš Bog, in nas malo poživil v našem suženjstvu.+
9 Mi smo sužnji,+ naš Bog, vendar nas v našem suženjstvu nisi zapustil,+ ampak nam izkazuješ srčno dobrotljivost* pred perzijskimi kralji.+ Poživljaš nas, da bi tebi, našemu Bogu, zgradili hišo+ in obnovili njene ruševine,+ ter nas ščitiš s kamnitim zidom+ v Judu in Jeruzalemu.
10 In zdaj, o naš Bog, kaj naj rečemo po tem, kar se je zgodilo? Zavrgli smo namreč tvoje zapovedi,+
11 ki si jih zapovedal po svojih služabnikih, prerokih, ko si rekel: ‚Dežela, v katero greste, da jo zavzamete, je nečista dežela zaradi nečistosti ljudstev dežel,+ zaradi njihovih gnusob,+ s katerimi so jo v svoji nečistosti+ napolnili od enega konca do drugega.+
12 Zato svojih hčera ne dajajte njihovim sinovom+ in njihovih hčera ne jemljite za svoje sinove. Na vekomaj se ne trudite za njihov mir+ in njihovo blaginjo, da boste močni,+ da boste jedli dobrine dežele ter jo zavzeli za svoje sinove na veke.‘+
13 Ali bomo po vsem tem, kar je prišlo nad nas zaradi naših slabih dejanj+ in naše velike krivde+ – kajti ti, o naš Bog, si zmanjšal težo naših pregreh in si nam dal te preživele+ –
14 ali bomo torej znova kršili tvoje zapovedi in sklepali zakonske zveze+ z ljudstvi, ki počenjajo te gnusobe?+ Ali se ne bi ti tako zelo razsrdil na nas,+ da ne bi nihče preživel+ in da se ne bi nihče rešil?
15 O Jehova, Izraelov Bog, ti si pravičen,+ saj smo ostali in preživeli, kakor se vidi danes. Glej, pred teboj smo s svojo krivdo,+ čeprav s takšno krivdo ni mogoče stati pred teboj.«+
