Hebrejcem 12:1–29
12 Ker nas torej obdaja tako velik oblak prič,+ se tudi mi znebimo vsakega bremena+ in greha, ki nas lahko kaj hitro zapelje.+ Vztrajno tecimo+ v tekmi,+ ki je pred nami,+
2 pri tem pa pozorno glejmo Glavnega zastopnika+ in Izpopolnjevalca naše vere,+ Jezusa. Ta je zaradi veselja, ki ga je čakalo, prestal+ mučilni kol*, ne da bi se menil za sramoto, in je sédel na desno stran Božjega prestola.+
3 Skrbno premislite o njem, ki je prestal takšno sovražno govorjenje+ grešnikov (s čimer so ti škodili sami sebi), da se ne boste utrudili in v svojih dušah omagali.+
4 V boju proti grehu se vam še ni bilo treba upreti do krvi.+
5 Povsem ste pozabili na prigovarjanje, namenjeno vam kot sinovom:+ »Moj sin, ne omalovažuj Jehovovega discipliniranja in ne omaguj, ko te graja.+
6 Kogar namreč Jehova ljubi, tega disciplinira; da, kaznuje* vsakega, ki ga sprejme kot sina.«+
7 To, da vztrajate, vam je v vzgojo.+ Bog ravna z vami kakor s sinovi.+ Kajti katerega sina oče ne disciplinira?+
8 Če pa discipliniranja, ki ga sicer prejemajo vsi, ne bi bili deležni, bi bili v resnici nezakonski otroci,+ in ne pravi sinovi.
9 Mi smo svoje očete, ki so bili tako kot mi iz mesa in so nas disciplinirali,+ spoštovali. Mar se ne bomo mnogo bolj podredili Očetu našega duhovnega življenja in živeli?+
10 Oni so nas namreč vzgajali le nekaj časa, in to tako, kot se je zdelo dobro njim,+ ta pa dela to nam v prid, da bi postali deležni njegove svetosti.+
11 Res je, da nobeno discipliniranje sprva ne prinese veselja, temveč bolečino,+ kasneje pa tistim, ki so bili tako vzgajani, prinese sad, poln miru,+ namreč pravičnost.+
12 Zato dvignite povešene roke+ in vzravnajte šibka kolena.+
13 Ravnajte steze svojim nogam,+ da se to, kar je hromo, ne izpahne, temveč da ozdravi.+
14 Prizadevajte si biti v miru z vsemi ljudmi+ in doseči posvečenost,+ brez katere ne bo nihče videl Gospoda.+
15 Skrbno pazite, da ne bo nikomur odvzeta Božja nezaslužena dobrotljivost,+ da ne bo pognala kakšna strupena korenina,+ ki bi povzročila težave in bi se z njo mnogi omadeževali,+
16 ter da ne bo nobenega nečistnika ne nikogar, ki ne ceni svetih stvari, kakor Ezav,+ ki se je v zameno za en obrok hrane odrekel pravicam, ki jih je imel kot prvorojenec.+
17 Veste namreč, da je bil kasneje, ko je hotel podedovati blagoslov,+ zavržen,+ in čeprav je v solzah prosil, da bi si oče premislil,+ se to ni zgodilo.+
18 Niste namreč pristopili h gori, ki se je je mogoče dotakniti+ in ki je začela goreti,+ ne k temnemu oblaku, gosti temi in viharju,+
19 ne k donenju trobente+ in glasu besed+ – ko je ljudstvo ta glas slišalo, je rotilo, naj se jim ne izreče nobena beseda več.+
20 Niso namreč mogli prenesti zapovedi: »Če se žival dotakne gore, jo je treba kamenjati.«+
21 Pa tudi prizor je bil tako strašen, da je Mojzes rekel: »Strah me je in trepetam.«+
22 Temveč pristopili ste h gori Síon+ in k mestu+ živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu,+ in k množicam angelov+
23 v splošnem zboru+ in k občini prvorojencev,+ ki so vpisani+ v nebesih, in k Bogu, Sodniku vseh,+ in k duhovnemu življenju+ pravičnih, ki so prejeli popolnost,+
24 in k Jezusu, posredniku+ nove zaveze,+ in h krvi škropljenja,+ ki govori bolje od Abelove.+
25 Glejte, da ne boste zavrnili njega, ki govori.+ Če namreč niso ušli oni, ki so zavrnili njega, ki je izrekel Božje svarilo na zemlji,+ bomo mi še toliko manj, če se odvrnemo od njega, ki govori iz nebes.+
26 Takrat je njegov glas stresel zemljo,+ zdaj pa je obljubil: »Še enkrat bom pretresel ne le zemljo, temveč tudi nebo.«+
27 Besedna zveza »še enkrat« pa pomeni, da bo to, kar je mogoče pretresti, namreč to, kar je bilo narejeno,+ odstranjeno, da bi lahko to, česar ni mogoče pretresti, ostalo.+
28 Ker naj bi torej prejeli kraljestvo, ki ga ni mogoče pretresti,+ imejmo še naprej nezasluženo dobrotljivost, po kateri bomo mogli Bogu sprejemljivo opravljati sveto službo s pobožnim strahom in globokim spoštovanjem.+
29 Kajti naš Bog je tudi ogenj, ki požira.+
