Izaija 16:1–14
16 Pošljite ovna vladarju dežele,+ iz Séle ga pošljite skozi pustinjo do gore síonske hčere.+
2 Kakor bežeča ptica, ki jo kdo spodi iz gnezda,+ bodo moábske hčere pri arnónskih plitvinah.+
3 »Svetujte, ukrepajte skladno z odločitvijo!+
Sredi poldneva razgrni svojo senco, da bo kakor noč.+ Skrij pregnance,+ ne izdaj tistih, ki bežijo.+
4 Moáb, naj moji pregnanci prebivajo pri tebi kot tujci.+ Bodi jim za zavetje pred plenilcem.+ Zatiralec je namreč prišel do svojega konca, pustošenje se je končalo; tisti, ki so teptali druge, so izbrisani z zemlje.+
5 Prestol bo utrjen s srčno dobrotljivostjo*.+ V resnicoljubnosti se bo nanj v Davidovem šotoru usedel vladar,+ ki bo sodil in si prizadeval za pravico ter hitro izvrševal to, kar je pravično.«+
6 Slišali smo o Moábovem ponosu, velikem ponosu,+ o njegovi ošabnosti, ponosu in besu,+ toda njegove besede so prazne.+
7 Zato bo Moáb tulil zaradi svoje nesreče, vsi v Moábu bodo tulili.+ Povsem pobiti bodo tarnali zaradi rozinovih kolačev iz Kir Harêseta,+
8 ker so se hešbónska+ terasasta polja posušila. Gospodarji narodov so s síbmanske+ trte sklatili njene živordeče veje, ki so segale do Jazêrja+ in se vile po pustinji. Njene mladike so bile puščene, da same bujno poganjajo, razširile so se vse do morja.
9 Zato bom objokoval síbmansko trto,+ tako kakor objokujem Jazêrja. S svojimi solzami vaju bom zalival, Hešbón+ in Elalé,+ ker se je nad vajinim poletnim pridelkom in vajino žetvijo razleglo vpitje.+
10 Iz sadovnjaka sta izginila veselje in radost, v vinogradih ni več veselega vriskanja, ni več vzklikanja.+ Tlačilec ne pridobiva več vina iz stiskalnice.+ Storil sem, da je vzklikanje izginilo.+
11 Moja notranjost trepeta kakor strune harfe zaradi Moába,+ vse v meni trepeta zaradi Kir Harêseta.+
12 Videlo se je, da se je Moáb utrudil na višavi.+ Prišel je v svoje svetišče molit,+ vendar ni mogel ničesar doseči.+
13 To je beseda, ki jo je Jehova prej govoril o Moábu.
14 Zdaj pa Jehova govori: »V treh letih, kakor so leta najetega delavca,+ bo Moábova slava+ osramočena z vsakršno zmedo. Tisti, ki bodo ostali, bodo maloštevilni in nemočni.«+
