Izaija 17:1–14
17 Objava proti Damasku:+ »Glej! Damask ni več mesto. Postal je kup razpadajočih ruševin.+
2 V zapuščenih aroêrskih+ mestih počivajo črede, in nihče jih ne plaši.+
3 Utrjeno mesto je izginilo iz Éfraima+ in kraljestvo iz Damaska.+ Slava preostalih v Siriji bo izginila kakor slava Izraelovih sinov,« govori Jehova nad vojskami.+
4 »Tistega dne bo Jakobova slava ponižana,+ njegovo debelo telo bo shujšalo.+
5 Ko bo žanjec zbiral nepožeto žito in bo njegova roka žela klasje,+ bo kakor človek, ki paberkuje klasje v rafájevski nižini.+
6 V Jakobu bodo ostali le paberki, kakor ostanejo po otresanju oljke: dve ali tri zrele olive na vrhu veje, štiri ali pet na rodovitnih vejah,« govori Jehova, Izraelov Bog.+
7 Tistega dne se bo človek oziral k svojemu Stvarniku, svoj pogled bo upiral v Svetega Izraelovega.+
8 Ne bo se oziral k oltarjem,+ delu svojih rok,+ ne bo upiral pogleda v to, kar so izdelali njegovi prsti, ne v svete kole* ne v kadilna stojala.+
9 Tistega dne bodo njegova utrjena mesta kakor zapuščen kraj v gozdu, kakor veja, ki so jo zapustili zaradi Izraelovih sinov; opustošena bodo.+
10 Pozabil si*+ Boga, svojega rešitelja;+ Skale+ svoje trdnjave se ne spominjaš. Zato zasajaš lepe nasade in v njih sadiš tuje mladike.
11 Ti le ograjuj svoj nasad podnevi in zjutraj dajaj svojemu semenu rasti, toda ob dnevu bolezni in neozdravljive bolečine bo žetev pobegnila.+
12 Gorje zaradi nemira mnogih ljudstev, ki bučijo kakor morje! Gorje zaradi hrumenja narodov, ki hrumijo kakor mogočne vode!+
13 Narodi+ bodo hrumeli, kakor hrumijo mnoge vode. Toda On jih bo pokaral,+ zato bodo zbežali daleč stran in bodo preganjani kakor pleve, ki jih veter raznaša po gori, in kakor osat, ki se vrtinči v viharju.+
14 Zvečer, glej, nenadna strahota! Toda preden se zdani, jih že ni več.+ To bo doletelo tiste, ki nas plenijo, to se bo zgodilo tistim, ki nas ropajo.+
