Izaija 25:1–12
25 Jehova, ti si moj Bog.+ Poveličujem te,+ hvalim tvoje ime,+ ker si naredil čudovite reči,+ ker si zvesto+ in zanesljivo+ uresničil sklepe+ iz davnine.
2 Mesto si spremenil v kup kamenja, utrjeno mesto v razpadajoče ruševine. Utrdbe tujcev ni več, nikoli več ne bo pozidana.+
3 Zato te bo močno ljudstvo slavilo, mesto tiranskih narodov se te bo balo.+
4 Ko tirani besnijo kakor nevihta, ki udarja ob zid, si ti utrdba ubožcu, utrdba revežu v njegovi stiski,+ zatočišče pred nevihto,* senca+ pred vročino.
5 Hrumenje tujcev krotiš kakor vročino v sušni deželi, kakor vročino z oblakovo senco.+ Petje tiranov postaja vse tišje.+
6 Jehova nad vojskami bo na tej gori+ vsem ljudstvom+ pripravil pojedino z izbranimi jedmi,+ pojedino z izvrstnim vinom, z izbranimi jedmi, polnimi mozga,+ z izvrstnim, prečiščenim vinom.+
7 In na tej gori bo požrl zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva,+ in pokrivalo, ki pokriva vse narode.
8 Smrt bo požrl za vedno+ in Vrhovni gospod Jehova bo obrisal solze z vseh obrazov.+ Po vsej zemlji bo odpravil sramoto s svojega ljudstva,+ ker je tako govoril Jehova.
9 Tistega dne bodo govorili: »Glej! To je naš Bog.+ On je naše upanje,+ on nas bo rešil.+ To je Jehova.+ On je naše upanje. Radujmo in veselimo se njegove rešitve.«+
10 Jehovova roka bo počivala na tej gori,+ in Moáb bo poteptan+ na svojem mestu, kakor se potepta slama na gnojišču.+
11 S svojimi rokami bo zamahnil po njem*, kakor zamahuje plavalec pri plavanju, in s pretkanimi gibi svojih rok bo ponižal njegovo ošabnost.+
12 Utrjeno mesto s tvojim* visokim obzidjem bo podrl, ponižal ga bo in zrušil na tla, v prah.+
