Izaija 57:1–21
57 Pravični izgine,+ vendar si tega nihče ne vzame k srcu.+ Dobrotljivi* ljudje odhajajo k mrtvim,+ toda nihče ne sprevidi, da pravični odhaja, da bi bil obvarovan hudega.+
2 Prihaja v mir.+ Vsi, ki ne odstopajo od prave poti,+ bodo našli svoj mir+ v grobu*.+
3 »Stopite sem,+ sinovi vedeževalke,+ potomci prešuštnika in prostitutke:+
4 Iz koga se norčujete?+ Zoper koga na široko odpirate usta in iztezate jezik?+ Ali niste otroci prestopka, potomci laži,+
5 ki razvnemate strast med velikimi drevesi,+ pod vsakim zelenim drevesom,+ in pobijate otroke v rečnih dolinah pod skalnimi previsi?+
6 Tvoj delež je med gladkimi rečnimi kamni.+ Oni, oni so tvoj delež.+ Njim si izlivala pitne daritve,+ njim si prinašala darove. Ali naj se potolažim s temi rečmi?+
7 Na visoki in vzvišeni gori si postavila svojo posteljo.+ Tudi tja si se vzpenjala, da bi darovala žrtve.+
8 Za vrati in podboji si si postavila znamenje.+ Ločena od mene si se razgalila in šla gor, razširila si svojo posteljo.+ Zaradi lastnih koristi si z njimi sklenila zavezo. Rada si šla v posteljo z njimi.+ Gledala si moški ud.
9 Spuščala si se k Mélehu* z oljem in obilico mazil.+ Svoje sle si pošiljala daleč stran, tako da si padla nizko, prav do šeóla*.+
10 Na svojih mnogih poteh si se namučila,+ vendar nisi dejala: ‚Vse to je brezupno!‘ Tvoja moč se je obnovila,+ zato nisi zbolela.+
11 Koga si se prestrašila in bala,+ da si začela lagati?+ Toda mene se nisi spomnila.+ Ničesar si nisi vzela k srcu.+ Ali nisem molčal in prikrival reči?+ Zato se me nisi bala.+
12 Jaz bom oznanil, kakšna je tvoja pravičnost+ in kakšna so tvoja dela+ – nič ti ne bodo koristila.+
13 Ko boš vpila na pomoč, te reči*, ki si jih zbrala, ne bodo rešile,+ ampak jih bo veter odnesel, odpihnilo jih bo.+ Toda tisti, ki se zateka k meni,+ bo podedoval deželo in dobil v last mojo sveto goro.+
14 Tedaj se bo slišalo: ‚Nasipajte, nasipajte! Očistite pot!+ Odstranite vsako oviro s poti mojega ljudstva!‘«+
15 Visoki in Vzvišeni,+ ki živi večno+ in katerega ime je sveto,+ pravi takole: »Jaz prebivam na višavah in na svetem kraju,+ vendar sem tudi s tistim, ki je skrušenega in ponižnega duha,+ da bi ponižnim oživil duha in skrušenim oživil srce.+
16 Ne bom se večno prepiral in ne bom se nenehno jezil,+ ker bi zaradi mene človekov duh opešal+ in bi stvarjenja, ki dihajo in sem jih jaz ustvaril,+ omagala.
17 Ker si je v svoji zmoti prizadeval za nepravičen dobiček,+ sem se razjezil in ga udaril, v svoji jezi sem skril svoje obličje.+ Toda on je uporno+ hodil po poti svojega srca.
18 Videl sem njegove poti, zato sem ga začel zdraviti,+ voditi+ ter tolažiti+ njega in tiste, ki žalujejo z njim.«+
19 »Jaz ustvarjam sad ustnic.+ Tisti, ki je daleč stran, in tisti, ki je blizu, bo užival trajni mir,«+ govori Jehova, »in jaz ga bom ozdravil.«+
20 »Toda hudobni so kakor razburkano morje, ki se ne more umiriti, katerega vode izmetavajo morsko rastlinje in blato.
21 Ni miru za hudobne,« govori moj Bog.+
Opombe
^ Dobesedno »postelji«.
^ Glej Dodatek 6.
^ Morda gre za lastno ime ali naziv tujega kralja oziroma krivega boga.
^ Očitno so mišljeni maliki.
