Izaija 6:1–13
6 V letu, ko je umrl kralj Uzíja,+ sem videl Jehova,+ ki je sedel na prestolu,+ visokem in vzvišenem, in vlečke njegovega oblačila so napolnjevale tempelj.+
2 Nad njim so stali serafi.+ Vsak je imel šest peruti: z dvema si je zakrival obraz,+ z dvema si je zakrival noge, z dvema pa je letal.
3 In klicali so drug proti drugemu: »Svet, svet, svet je Jehova nad vojskami!+ Zemlja in vse, kar jo napolnjuje, je odsev njegove slave!«
4 Tečaji+ na pragovih so se tresli od glasu tistih, ki so klicali, in hiša se je napolnila z dimom.+
5 Tedaj sem rekel: »Gorje mi! Izgubljen sem, ker imam nečiste ustnice+ in prebivam med ljudstvom nečistih ustnic;+ moje oči so namreč videle Kralja, Jehova nad vojskami!«+
6 Nato je eden od serafov priletel k meni in v roki držal žareče oglje,+ ki ga je s kleščami vzel z oltarja.+
7 Dotaknil se je mojih ust+ in rekel: »Glej! To se je dotaknilo tvojih ustnic; tvoja pregreha je izbrisana in tvoj greh poravnan.«+
8 Nato sem zaslišal Jehovov glas: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas*?«+ In jaz sem odvrnil: »Tukaj sem, pošlji mene!«+
9 On pa mi je rekel: »Pojdi in sporoči temu ljudstvu: ‚Poslušali boste znova in znova, vendar ne boste razumeli; gledali boste znova in znova, vendar ne boste spoznali.‘+
10 Stôri, da bo srce tega ljudstva nedovzetno,+ stôri, da se njihova ušesa ne bodo odzivala,+ zlepi jim oči, tako da s svojimi očmi ne bodo videli, ne z ušesi slišali, da njihovo srce ne bo razumelo in da se ne bodo spreobrnili ter ozdraveli.«+
11 Tedaj sem vprašal: »Kako dolgo še, Jehova?«+ In mi je odgovoril: »Dokler se mesta ne spremenijo v ruševine, tako da v njih ne bo nihče več prebival, dokler hiše ne ostanejo brez ljudi in dokler dežela ne bo opustošena,+
12 dokler Jehova ne odžene ljudi daleč stran in dokler se opustošenost ne razširi čez vso deželo.+
13 Še vedno pa bo v njej ostala desetina+ in tudi ta bo sežgana, kakor veliko drevo in kakor masivno drevo, od katerih, ko ju posekajo,+ ostane samo štor.+ Sveto seme* bo ta štor.«+
Opombe
^ V hebrejščini je tu sicer uporabljena prva oseba množine, vendar sta z »nas« lahko mišljeni tudi samo dve osebi.
^ Ali »potomstvo«.
