Izaija 64:1–12
64 Ko bi le raztrgal nebo in prišel dol,+ da bi se zaradi tebe gore tresle+
2 – kakor takrat, ko ogenj zaneti dračje in povzroči, da voda zavre – da bi se tvoje ime oznanilo tvojim nasprotnikom+ in bi se zaradi tebe narodi vznemirili!+
3 Ko si delal strah zbujajoče reči,+ ki jih nismo pričakovali, si prišel dol. Zaradi tebe so se gore tresle.+
4 Že od davnih časov ni nihče slišal,+ nikomur ni prišlo na ušesa, niti ni oko videlo drugega Boga razen tebe,+ ki bi storil kaj za tistega, kateri ga čaka.+
5 Prihajaš naproti tistemu, ki se veseli in ravna pravično,+ tistim, ki se te spominjajo in hodijo po tvojih poteh.+
Glej, razjezil si se,+ ker smo grešili,+ in to dolgo časa. Ali se moremo rešiti?+
6 Vsi smo postali kakor nečist človek in vsa naša pravična dela so kakor oblačilo, ki ga ženska nosi ob menstruaciji.+ Vsi bomo uveneli kakor listje+ in naše pregrehe nas bodo odnesle kakor veter.+
7 Nihče ne kliče tvojega imena,+ nihče ne vstane, da bi se te oklenil; skril si svoje obličje pred nami,+ raztapljaš nas+ z močjo naših pregreh.
8 Jehova, ti si naš oče.+ Mi smo glina,+ ti pa si naš lončar;+ vsi smo izdelek tvojih rok.+
9 Jehova, ne srdi se prehudo+ in ne spominjaj se večno naših pregreh.+ Poglej, prosimo: vsi mi smo tvoje ljudstvo.+
10 Tvoja sveta mesta+ so se spremenila v pustinjo. Síon+ je postal pustinja, Jeruzalem puščava.+
11 Naša hiša, sveta in lepa,+ v kateri so te naši praočetje hvalili,+ je požgana.+ Vse, kar nam je dragoceno,+ je opustošeno.
12 Jehova, ali se boš kljub vsemu še naprej zadrževal?+ Ali boš mirno stal in gledal, kako hudo trpimo?+
