Jeremija 8:1–22
8 »V tistem času,« govori Jehova, »bodo izgrebli kosti Judovih kraljev, kosti njegovih knezov, kosti duhovnikov, kosti prerokov in kosti prebivalcev Jeruzalema iz njihovih grobov.+
2 Razprostrli jih bodo pred sonce, pred luno in pred vso vojsko nebesnih teles, ki so jih ljubili in jim služili, za katerimi so hodili,+ jih iskali ter se jim klanjali.+ Ne bodo jih zbrali niti jih ne bodo pokopali. Bodo kakor gnoj na površju zemlje.«+
3 »Tedaj bo vsemu ostanku, ki bo preostal od tega hudobnega rodu po vseh mestih, kamor jih bom razkropil,+ smrt ljubša od življenja,«+ govori Jehova nad vojskami.
4 »Reci jim: ‚Jehova govori takole: »Ali bodo padli in nič več vstali?+ Če se eden odvrne od svoje poti, ali se ne bo tudi drugi?+
5 Zakaj to nezvesto jeruzalemsko ljudstvo vztraja v svoji nezvestobi? Oprijemajo se pretkanosti;+ nočejo se odvrniti od svoje poti.+
6 Pazil sem+ in poslušal.+ To, kar govorijo, ni prav. Nihče se ne kesa za svojo hudobnost+ in ne govori: ‚Kaj sem storil?‘ Vsak se vrača na pot, po kateri gre večina,+ tako kakor konj, ki dirja v boj.
7 Celo štorklja na nebu pozna svoj čas;+ tudi grlica,+ hudournik in dlakavec so pozorni na čas, ko se morajo vrniti. Toda moje ljudstvo ne pozna časa Jehovove sodbe.«‘+
8 ‚Kako morete govoriti »Mi smo modri, Jehovova postava je pri nas«?+ Res, lažnivo pisalo+ pisarjev piše same laži.
9 Modreci so osramočeni.+ Prestrašeni so in bodo ujeti. Glej, zavrnili so Jehovovo besedo. Kakšna je potem njihova modrost?+
10 Zato bom njihove žene dal drugim in njihova polja osvajalcem.+ Od najmanjšega do največjega si vsi kopičijo nepravičen dobiček;+ od preroka do duhovnika so vsi nepošteni.+
11 Zlom hčere mojega ljudstva hočejo ozdraviti prav na lahko,+ s tem da govorijo »Mir! Mir!«, čeprav miru ni.+
12 Ali jih je bilo sram zaradi gnusob, ki so jih počenjali?+ Ne, prav nič jih ni bilo sram, sramu sploh ne poznajo.+
Zato bodo padli skupaj s tistimi, ki padajo. Ob dnevu obračuna+ se bodo spotaknili,‘ govori Jehova.+
13 ‚Ko bo obiranje končano, jih bom uničil,‘ govori Jehova.+ ‚Na trti ne bo ostalo nič grozdja+ in na smokvi nič sadežev, tudi listje bo uvenelo. In to, kar jim dajem, bo šlo mimo njih.‘«
14 »Zakaj mirno sedimo? Zberite se skupaj! Pojdimo v utrjena mesta,+ da bi tam umrli! Kajti Jehova, naš Bog, nas je obsodil na smrt.+ Jehova nam daje piti zastrupljeno vodo,+ ker smo grešili zoper njega.
15 Upali smo na mir, pa ni prišlo nič dobrega!+ Upali smo na ozdravljenje, toda, glej, grozota!+
16 Od Dana+ se sliši prhanje njegovih konj. Zaradi rezgetanja njegovih žrebcev se trese vsa dežela.+ Prihajajo požirat deželo in vse, kar je v njej, mesto in njegove prebivalce.«
17 »Glejte, med vas bom poslal kače, strupene kače,+ zoper katere ne pomaga nobeno čaranje,+ in vas bodo pičile,« govori Jehova.
18 Obšla me je žalost, ki je ni mogoče ozdraviti.+ Moje srce je bolno.
19 Glej, hči mojega ljudstva kliče na pomoč iz daljne dežele:+ »Ali ni Jehova na Síonu?+ Ali njegovega kralja ni tam?«+
»Zakaj so me žalili s svojimi izrezljanimi podobami, s svojimi ničevimi tujimi bogovi?«+
20 »Žetev je minila, poletja je konec, mi pa še nismo rešeni!«+
21 Pretresen sem zaradi zloma hčere mojega ljudstva.+ Žalosten sem. Ves sem osupnil.+
22 Ali v Gileádu ni balzama?+ Ali ni tam nobenega zdravnika?+ Zakaj potem hči mojega ljudstva ne ozdravi?+
