Jeremija 9:1–26
9 O, da bi bila moja glava voda in moje oči izvir solza!+ Tedaj bi lahko dan in noč jokal za pobitimi sinovi hčere mojega ljudstva.+
2 O, da bi imel v pustinji prenočišče za popotnike!+ Tedaj bi zapustil svoje ljudstvo in odšel od njih, ker so vsi prešuštniki,+ zbor zvijačnežev.+
3 Kakor lok napenjajo svoj jezik za laž,+ v deželi niso znani po zvestobi.
»Hitijo iz ene hudobije v drugo, za mene pa se ne zmenijo,«+ govori Jehova.
4 »Vsak naj se pazi svojega prijatelja,+ ne zaupajte nobenemu bratu!+ Kajti vsak brat hoče izpodriniti drugega+ in vsak prijatelj hodi naokrog kot obrekovalec.+
5 Vsak vara svojega prijatelja,+ nihče ne govori resnice. Svoj jezik so naučili govoriti laž.+ Krivično ravnanje jih izčrpava.+
6 Ti prebivaš sredi prevare.+ Zaradi prevare me nočejo poznati,«+ govori Jehova.
7 Zato Jehova nad vojskami govori takole: »Glej, talil jih bom in preizkušal.+ Kaj drugega naj bi storil za hčer mojega ljudstva?+
8 Njihov jezik je smrtonosna puščica.+ To, kar govori, je prevara. S svojimi usti človek govori miroljubno svojemu bližnjemu, toda v sebi mu pripravlja zasedo.«+
9 »Ali mi ne bodo zaradi tega dajali odgovora?« govori Jehova. »Ali naj se moja duša ne maščuje nad takšnim narodom?+
10 Jokal bom in žaloval zaradi gora, žalostinko bom pel+ zaradi pašnikov v pustinji, ker bodo požgani.+ Nihče ne bo mogel čeznje in tudi glas živine se ne bo več slišal.+ Ptice neba in zveri bodo pobegnile, ne bo jih več.+
11 Jeruzalem bom spremenil v kupe kamenja,+ v brlog šakalov.+ Judova mesta bom spremenil v nenaseljeno puščavo.+
12 Kdo je moder, da bi to razumel? Komu so Jehovova usta govorila, da bi to oznanil?+ Zakaj naj bi bila dežela uničena, zakaj naj bi bila požgana kakor pustinja, da ne bi mogel nihče skoznjo?«+
13 In Jehova je odvrnil: »Zato ker so zapustili mojo postavo, ki sem jim jo dal. Niso poslušali mojega glasu in niso ravnali po moji postavi,+
14 temveč so hodili za svojim zakrknjenim srcem+ in za Baalovimi podobami,+ kakor so jih poučili njihovi očetje.+
15 Zato Jehova nad vojskami, Izraelov Bog, govori takole: ‚Glej, temu ljudstvu bom dal jesti pelin+ in piti zastrupljeno vodo.+
16 Razkropil jih bom med narode, ki jih prej niso poznali ne oni ne njihovi očetje.+ In za njimi bom poslal meč, dokler jih ne bom iztrebil.‘+
17 Jehova nad vojskami govori takole: ‚Bodite razumni*, pokličite žalovalke,+ da naj pridejo, pošljite po ženske, izurjene v žalovanju.+
18 Naj pohitijo in zapojejo žalostinko nad nami, da bodo iz naših oči pritekle solze in da bo z naših trepalnic prikapljala voda.+
19 S Síona se sliši žalostinka:+ »Opustošeni smo!+ Tako zelo smo osramočeni! Odšli smo iz svoje dežele, ker so porušili naša prebivališča.«+
20 Žene, poslušajte besedo, ki prihaja od Jehova, naj vaše uho sprejme besedo iz njegovih ust. Potem pa svoje hčere učite žalovati,+ druga drugo učite peti žalostinke.+
21 Kajti smrt je prilezla skozi naša okna, prišla je v naše utrjene dvore, da bi iztrebila otroke z ulic in mladeniče s trgov.‘+
22 Reci: ‚Jehova govori takole: »Trupla ljudi bodo popadala kakor gnoj na površje polja in kakor žito, ki ga je žanjec pravkar požel, vendar ni nikogar, ki bi jih pobral.«‘«+
23 Jehova pravi takole: »Moder človek naj se ne baha s svojo modrostjo+ in mogočen človek naj se ne baha s svojo mogočnostjo!+ Bogat človek naj se ne baha s svojim bogastvom!«+
24 »Ampak če se že kdo baha, naj se baha s tem, da me dobro pozna+ in da ve, da sem jaz Jehova+ ter da izkazujem srčno dobrotljivost*, pravico in pravičnost na zemlji.+ Kajti to mi je v veselje,«+ govori Jehova.
25 »Glej, prihajajo dnevi,« govori Jehova, »ko bom poklical na odgovor vse, ki so obrezani, vendar so kljub temu v neobrezi:+
26 Egipt,+ Juda,+ Edóm,+ Amónove sinove,+ Moáb+ in vse tiste, ki so ostriženi na sencih in prebivajo v pustinji.+ Kajti vsi ti narodi so neobrezani in vsa Izraelova hiša ima neobrezano srce.«+
