Job 10:1–22
10 Moji duši se gnusi moje življenje.+Odkrito bom povedal, kaj me teži.Govoril bom v bridkosti svoje duše.
2 Bogu bom rekel: ‚Ne razglasi me za krivega.Povej mi, zakaj se pravdaš z menoj.
3 Ali ti ugaja, da delaš krivico,+da zavračaš delo svojih rok+in da z naklonjenostjo gledaš na namere hudobnih?
4 Ali imaš človeške oči?+Ali gledaš tako, kakor gleda smrtni človek?+
5 Ali so tvoji dnevi kakor dnevi navadnega smrtnika+in tvoja leta kakor dnevi človeka,
6 da se trudiš pri meni najti napakoin da v meni iščeš greh,+
7 in to čeprav veš, da nisem kriv+in da ni nikogar, ki bi me lahko rešil iz tvoje roke?+
8 Tvoje roke so me oblikovale in naredile+vsak moj delček, sedaj pa me hočeš požreti.
9 Spomni se, prosim, da si me naredil iz gline+in da me boš vrnil v prah.+
10 Ali me nisi izlil kakor mlekoin storil, da sem se strdil kakor sir?+
11 Odel si me s kožo in mesom,stkal si me iz kosti in kit.+
12 Podelil si mi življenje in srčno dobrotljivost*,+tvoja skrb+ je varovala mojega duha.
13 In to si skrival v svojem srcu.Dobro vem, da je to bil tvoj namen.
14 Če sem grešil, ti pa si me gledal+in mi ne odpuščaš mojih napak,+
15 če sem kriv, gorje mi!+Če pa imam prav, ne smem dvigniti glave,+nasičen s sramoto in napojen s stisko.+
16 Če bi se dvignila,+ bi me že lovil kakor mlad lev+in znova bi na meni pokazal svojo veličastnost.
17 Predme bi privedel svoje nove pričein še pomnožil svojo jezo zoper mene.Doživljam nadlogo za nadlogo.
18 Zakaj si me izpeljal iz materinega telesa?+O, da bi izdihnil, da me ne bi videlo nobeno oko!
19 Bil bi, kakor da me nikoli ne bi bilo;iz materinega telesa bi me odnesli v grob.‘
20 Ali ni mojih dni malo?+ Naj me pusti pri miru,naj odvrne svoj pogled od mene, da bi postal nekoliko vedrejši,+
21 preden odidem – in se več ne vrnem+ –v deželo mraka in goste teme,+
22 v mračno in temno deželo, v deželo goste temein nereda, kjer je svetloba enaka temi.«
