Job 14:1–22
14 Človek, ki ga rodi ženska,+živi malo časa+ in je poln nemira.+
2 Požene kakor cvet, potem pa ga odrežejo,+zbeži kakor senca+ in ga več ni.
3 Da, v takšnega upiraš svoje oči,in mene vodiš na sodbo,+ da bi se pravdal s teboj.
4 Kdo lahko spravi čistega iz nekoga, ki je nečist?+Nihče!
5 Dnevi človeka so odločeni,+število njegovih mesecev je pri tebi;dal si mu odredbo, ki je ne sme prestopiti.
6 Odmakni svoj pogled od njega, da se spočije,+dokler ne občuti zadovoljstva, ki ga občuti najeti delavec ob koncu svojega dneva.
7 Kajti tudi za drevo obstaja upanje.Če ga posekajo, bo zopet pognalo+in ne bo ostalo brez mladike.
8 Če se njegova korenina postara v zemljiin njegov štor odmre v prahu,
9 bo pognalo, ko bo začutilo vodo,+pognalo bo veje kakor mlada rastlina.+
10 Toda človek umre in obleži premagan.Ko zemeljski človek izdihne – kje je potem?+
11 Vode izginejo iz morja,reka odteče in presahne.+
12 Tako se tudi človek uleže in več ne vstane.+Dokler ne izgine nebo, se ne prebudi+niti se ne predrami iz spanja.+
13 O, da bi me shranil v šeól*,+me skril, dokler se tvoja jeza ne poleže,mi določil rok+ in se me potem spomnil!+
14 Ko človek umre, ali lahko spet oživi?+Čakal bom vse dni svojega prisilnega dela*,+dokler ne pride moja rešitev.+
15 Ti boš poklical in jaz ti bom odgovoril.+Hrepenel boš po delu svojih rok.
16 Kajti zdaj šteješ moje korake;+pozoren si le na moj greh.+
17 Moj prestopek je zapečaten v mošnji,+mojo pregreho mažeš z lepilom.
18 Toda tudi gora se zruši in razpade,skala se premakne s svojega kraja.
19 Voda razjeda kamenje;ko dere, odnaša zemeljski prah.Tako tudi ti uničuješ upanje smrtnega človeka.
20 Za vselej ga premagaš, in on odide;+skaziš mu obraz in ga odsloviš.
21 Ko njegovi sinovi uživajo čast, on tega ne ve;+ko postanejo nepomembni, se tega ne zaveda.
22 Samo njegovo meso ga boli, dokler je na njem,in njegova duša žaluje, dokler je v njem.«
