Job 2:1–13
2 Zopet je prišel dan, ko so sinovi* pravega Boga, Jehova, prišli in se postavili pred njega, med njimi pa je prišel tudi Satan*, da bi se postavil pred Jehova.+
2 Tedaj je Jehova vprašal Satana: »Od kod prihajaš?« Satan je Jehovu odgovoril: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.«+
3 In Jehova je dejal Satanu: »Ali si opazil mojega služabnika Joba?+ Na zemlji mu ni enakega, mož je brezgrajen in pošten,+ boji se Boga+ in se ogiba hudega.+ Še vedno se oklepa svoje značajnosti,+ čeprav si me nahujskal+ zoper njega, da bi ga pogoltnil brez vzroka.«+
4 Satan+ pa je Jehovu odvrnil: »Kožo za kožo; človek bo dal za svojo dušo vse, kar ima.+
5 Toda le iztegni svojo roko in se dotakni njegovih kosti in njegovega mesa, in boš videl, ali te ne bo v obraz preklel.«+
6 In Jehova je Satanu dejal: »V tvoji roki je! Samo dušo mu ohrani.«
7 Tako je Satan odšel izpred Jehovovega obličja+ in udaril Joba s hudimi tvori+ od stopal do temena.
8 Job pa je vzel lončeno črepinjo, da bi se z njo praskal; in je sedel v pepelu.+
9 Tedaj mu je njegova žena rekla: »Ali se še oklepaš svoje značajnosti?+ Prekolni Boga in umri!«
10 On pa ji je odvrnil: »Govoriš kakor nespametne+ ženske. Ali bomo od pravega Boga prejemali samo dobro? Ali ne bomo sprejeli tudi slabega?«+ Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami.+
11 Za vso to nesrečo, ki je doletela Joba, pa so izvedeli trije njegovi prijatelji, in so prišli, vsak iz svojega kraja: Temánec+ Elifáz, Šuhéjec+ Bildád in Naámčan Zofár.+ Tako so se po dogovoru sestali,+ da bi šli k njemu in sočustvovali z njim ter ga tolažili.+
12 In ko so od daleč povzdignili svoje oči, ga niso prepoznali. Zato so začeli glasno jokati in so raztrgali+ vsak svojo brezrokavno tuniko ter metali prah proti nebu, po svojih glavah.+
13 Sedeli+ so z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nobeden mu ni rekel niti besede, ker so videli, da je njegova bolečina+ zelo velika.
