Job 32:1–22
32 In tako so ti trije možje nehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih očeh.+
2 Tedaj se je razvnela jeza Elihúja, sina Barahéla, Buzéjca+ iz Ramove rodbine. Razvnela se je zoper Joba, ker je trdil, da je njegova duša pravičnejša od Boga.+
3 Razvnela pa se je tudi zoper njegove tri prijatelje, ker mu niso znali odgovoriti, ampak so Boga razglasili za hudobnega.+
4 Elihú je čakal, da Job konča, da bi potem tudi sam spregovoril, saj so bili vsi starejši od njega.+
5 In ko je videl, da v ustih+ teh treh mož ni odgovora, se je še bolj razjezil.
6 Zato je Elihú, sin Barahéla, Buzéjca, spregovoril in rekel:»Jaz sem še mladenič,vi pa ste starci.+Zato sem se umaknil in se vam balpovedati to, kar vem.
7 Dejal sem si: ‚Naj govorijo dnevi,množica let naj oznani modrost.‘+
8 Zares, duh v smrtnih ljudehin dih Vsemogočnega sta tisto, kar jim daje razumnost*.+
9 Ljudje niso modri zgolj zato, ker imajo mnogo let,+niti ne znajo prav razsojati zgolj zato, ker so stari.+
10 Zato pravim: ‚Poslušaj me!Povedal bom to, kar vem.‘
11 Glejte, čakal sem na vaše besede,poslušal sem vaše umovanje,+ko ste iskali primerne besede.
12 Pozorno sem vas poslušal,toda, glejte, nobeden ni opominjal Joba,nobeden ni odgovarjal na njegove besede.
13 Zato ne govorite: ‚Našli smo modrost,+Bog ga bo ugnal, ne pa človek.‘
14 Njegov govor ni bil uperjen vame,zato mu ne bom odgovarjal z vašimi besedami.
15 Prestrašeni so, nič več ne odgovarjajo,besede so jih zapustile.
16 Jaz pa čakam, kajti nič več ne govorijo;samo stojijo, nič več ne odgovarjajo.
17 Zato bom zdaj jaz povedal svoje,oznanil bom to, kar vem,
18 kajti poln sem besed,duh v moji notranjosti me priganja.+
19 Glej, moja notranjost je kakor vino v posodi brez odprtine,je kakor nov meh, ki je na tem, da poči.+
20 Pustite mi, da govorim, da se tako olajšam.Odprl bom svoje ustnice in spregovoril.+
21 Do nikogar ne bom pristranski.+Smrtnega človeka ne bom naslavljal z laskavimi nazivi+
22 (kajti jaz ne znam laskati),sicer bi me moj Stvarnik+ hitro odstranil.
