Job 37:1–24
37 Zares, od tega mi trepeta srce+in poskakuje na svojem mestu.
2 Skrbno poslušajte bobnenje njegovega glasu+in rjovenje, ki prihaja iz njegovih ust.
3 Razširja ga pod vsem nebom,njegovi bliski+ gredo do skrajnih koncev zemlje,
4 za njimi pa se razlega trušč.On grmi+ z glasom svoje vzvišenosti,+ne zadržuje jih, ko se sliši njegov glas.+
5 Bog čudovito grmi s svojim glasom,+dela velike reči, ki jih ne moremo doumeti.+
6 Kajti snegu govori ‚Padaj na zemljo!‘,+enako tudi ploham, svojim silnim nalivom dežja.+
7 On pečati roko vsakega zemeljskega človeka,da bi vsak smrtni človek spoznal njegovo delo.
8 Tudi zver gre v svoj brlog,prebiva v svojih skrivališčih.+
9 Viharni vetrovi prihajajo iz svojih soban,+severni vetrovi prinašajo mraz.+
10 Od Božjega diha nastane led+in vodna prostranost zamrzne.+
11 Da, oblake obtežuje z vlago,njegova svetloba+ razpršuje oblačne gmote.
12 In te krožijo, ko jih usmerja, da opravijo svoje delo,kjer koli nad površjem zemlje jim to zapove.+
13 Z njimi kaznuje,+ namaka svojo deželo+ali izkazuje srčno dobrotljivost*.+
14 Prisluhni temu, o Job,postoj in razmisli o Božjih čudovitih delih.+
15 Ali veš, kdaj jim je Bog zapovedal, kaj naj delajo,+in kdaj je povzročil, da je svetloba zasvetila iz njegovih oblakov?
16 Ali veš, kako lebdijo oblaki,+ali poznaš čudovita dela Tistega, ki je popoln v znanju?+
17 Kako se ti oblačila segrejejo,ko na zemljo lega mir z juga?+
18 Ali lahko skupaj z njim skuješ nebo,+trdno kakor ulito ogledalo?
19 Pouči nas, kaj naj mu rečemo!Zaradi teme nam je zmanjkalo besed.
20 Ali mu bo kdo oznanil, da bi jaz rad govoril?Ali ga je že kdo seznanil s tem?+
21 Ljudje zdaj ne vidijo svetlobe na oblačnem nebu,toda ko potegne veter in ga očisti,je spet vse svetlo.
22 S severa prihaja zlat sijaj.Božja dostojanstvenost+ vliva strah.
23 Vsemogočni nam je nedoumljiv,+vzvišen je v moči.+Pravice+ in pravičnih+ del ne omalovažuje.+
24 Zato naj se ga ljudje bojijo!+On se ne ozira na tiste, ki imajo sami sebe za modre.«+
